Appeal dismissed; court held that a seizure hearing is discretionary, not mandatory, under ZIZ Art. 29.a.1.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Narok v izvršilnem postopku oziroma v postopku zavarovanja ni obvezen.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke z dne 22. 11. 2019 zoper I. točko izreka sklepa o zavarovanju z začasno odredbo z dne 12. 11. 2019 (I. točka izreka). Zavrglo je pritožbo tožene stranke z dne 22. 11. 2019 zoper II. točko izreka sklepa z dne 12. 11. 2019 (II. točka izreka). Ugotovilo je, da sta stranki, za tožečo zakoniti zastopnik, za toženo pa njen takratni prokurist, sklenili ustno posojilno pogodbo, po kateri je tožeča stranka posodila toženi stranki 55.400,00 EUR, dolg pa upoštevaje delna vračila znaša še 40.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navedeno z verjetnostjo izhaja iz izplačil tožeče stranke toženi stranki in delnega vračila zneskov tožene stranke tožeči stranki. Sodišče ni sledilo navedbam tožene stranke, da so nakazila potekala brez njenega sodelovanja oziroma vednosti, saj je bilo nakazano na njen poslovni račun in je potrdila, da je bil A. G. takratni prokurist in njen zunajzakonski partner. Sodišče ni sledilo navedbam tožene stranke, da naj bi iz sporazuma in elektronskega sporočila A.G. tožeči stranki z dne 3. 6. 2019 izhajalo, da je bila posojilna pogodba sklenjena le navidezno in da prekriva drugi dejanski posel med F. ter A. G., tožena stranka pa da je le dolžnica na papirju. Iz sporazuma z verjetnostjo izhaja, da se je A. G. s tožečo stranko dogovoril za posojilo kot prokurist za toženo stranko, saj je razvidno, da je A. G. sodeloval s tožečo stranko v dveh poslih, pri enem v svojem imenu, pri drugem v imenu tožene stranke, ki je navedena kot dolžnica. Iz elektronskega sporočila pa izhaja predlog za ureditev razmerij med tožečo stranko, toženo stranko in A. G.

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožena stranka po pooblaščeni odvetniški družbi iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi ne soglaša, da naj bi navedbe strank in predložene listine zadoščale za oceno za kakšen posel je šlo, kakšna naj bi bila terjatev tožeče stranke do tožene stranke in kdaj naj bi zapadla. Za ugotovitev, da naj bi šlo za posojilno terjatev na podlagi med strankama ustno sklenjene pogodbe, ni obstajala utemeljena dejanska podlaga v predloženih listinah in navedbah strank. Zato je bilo nujno izvesti dokaz z zaslišanjem strank in priče A. G. Po drugi strani je bilo izkazano iz dosedanjih navedb strank in listin, ki jih je imelo sodišče na voljo, da je šlo za drug pravni posel in ne za posojilno pogodbo.

3. Sodišče prve stopnje je vročilo pritožbo tožeči stranki po pooblaščencu, odgovora ni vložila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka neutemeljeno navaja, da predložene listine naj ne bi zadoščale za oceno za kakšen posel naj bi šlo, kolikšna naj bi bila terjatev tožeče stranke do tožene stranke in kdaj bi naj zapadla, da ni obstajala utemeljena dejanska podlaga v predloženih listinah strank za ugotovitev, da naj bi šlo za posojilno terjatev na podlagi med strankama ustno sklenjene pogodbe, da je bilo (v postopku zavarovanja) nujno izvesti dokaz z zaslišanjem strank in priče A. G., da je bila toženi stranki kršena pravica do sodelovanja v postopku in predlaganja dokazov, da je odločitev o verjetno izkazanem obstoju terjatve preuranjena. Sodišče prve stopnje je na podlagi predloženih listin - dveh potrdil o plačilu z dne 2. 6. 2017 (priloga A2) in 13. 9. 2017 (priloga A 3) ter treh potrdil o prejemu plačil z dne 24. 10. 2018 (priloga A 4), 11. 1. 2019 (priloga A5) in 18. 3. 2019 (priloga A6) pravilno ugotovilo, da so transakcije potekale med pravdnima strankama, to je iz računa tožeče stranke na račun tožene stranke. Prav tako je iz predloga sporazuma o ureditvi medsebojnih razmerij, terjatev in obveznosti (prilogi B4, B5) pravilno ugotovilo, da se je prokurist tožene stranke s tožečo stranko dogovoril za posojilo, da iz tega izhaja predlog za ureditev razmerij med tožečo stranko, toženo stranko in A. G. 1 . Glede na te dokaze je več razlogov za verjetnost, da je bila tožena stranka seznanjena z nakazili oziroma posojenimi zneski in da je sklenila posojilno pogodbo s tožečo stranko. Dokazi so zadoščali za verjetnost obstoja terjatve, katero iztožuje tožeča stranka, v skladu s prvim odstavkom 270. člena ZIZ. Narok v izvršilnem postopku oziroma v postopku zavarovanja ni obvezen, temveč ga v skladu s prvim odstavkom 29.a člena ZIZ sodišče opravi, kadar zakon tako določa ali kadar je po njegovem mnenju to smotrno. Glede na predložene listinske dokaze sodišče prve stopnje pravilno ni izvedlo naroka v okviru postopka zavarovanja (kar ne pomeni prejudiciranja za sam pravdni postopek), ker to ni bilo smotrno. Tožena stranka tudi ni bila prikrajšana za pravico do sodelovanja v postopku in predlaganja dokazov v svojo korist, saj je imela možnost vložiti ugovor in predlagati dokaze, kar je storila.

6. Nadaljnje pritožbene navedbe, da je sodišče samo ugotavljalo, da sta stranki sodelovali pri dveh vrstah poslov, da če bi šlo izključno za posojilo, tožeča stranka pri tem poslu ne bi sodelovala in ne bi prevzemala v račun nabavljenih vozil, da tožeča stranka tega ni zanikala oziroma ni zatrjevala, da sta stranki poslovno sodelovali le glede Auto..., da je opozoriti na vprašanje kakšna naj bi bila kavza oziroma poslovni namen sklepanja posojilne pogodbe, če ni šlo za širše poslovno sodelovanje pri nakupu in prodaji vozil, da je posojilna pogodba brez datuma, predstavljala fingirani pravni posel, ker je zakrivala dejanski širši posel sodelovanja pri nakupu in prodaji avtomobilov, da po 50. členu OZ navidezni posel med strankama ne velja, da velja dejansko posel iz ozadja, da je bilo iz materialnopravnega stališča jasno, da o posojilni pogodbi ni mogoče govoriti, se nanašajo na ugotavljanje gotovosti obstoja terjatve, kar je predmet pravdnega postopka. Odločitev sodišča prve stopnje o verjetnosti obstoja terjatve v okviru postopka zavarovanja je bila pravilna.

7. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

8. Tožena stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker v njem ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

1 V predlogu sporazuma o ureditvi medsebojnih razmerij, terjatev in obveznosti je še zapisano, da pred podpisom sporazuma dejanski dolg tožene stranke do tožeče stranke znaša 35.841,80 EUR, za kar jamčita tožena stranka in A. G. solidarno, da se z vrednostjo izročenega (dveh motornih vozil) zmanjša dolg tožene stranke do tožeče stranke in da preostali dolg z izpolnitvijo sporazuma znaša 8.000,00 EUR (prilogi B4, B5).