Supreme Court allows review of labor court's dismissal of variable pay claim due to non-maturity.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo zahtevek tožnika za obračun in plačilo plače iz naslova delovne uspešnosti za leti 2010 in 2011.

[JEDRO]

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo zahtevek tožnika za obračun in plačilo plače iz naslova delovne uspešnosti za leti 2010 in 2011.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da se toženi stranki naloži, da mu obračuna plačo iz naslova delovne uspešnosti za leto 2010 v znesku 19.563,38 EUR bruto in za leto 2011 v višini 60.240,91 EUR bruto, ter mu po plačilu predpisanih davkov in prispevkov izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2011 oziroma 1. 5. 2012 ter da mu plača odškodnino zaradi spremembe dohodninske lestvice v višini 8.152,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2013. Odločitev temelji na ugotovitvi, da terjatev iz naslova obračuna in plačila variabilnega dela plače za leti 2010 in 2011 do konca glavne obravnave še ni zapadla v plačilo. Na podlagi sklepa nadzornega sveta tožene stranke z dne 10. 10. 2012 obe terjatvi v plačilo zapadeta šele, ko bo tožena stranka na podlagi revidiranih izkazov za tekoče leto izkazovala čisti dobiček in ko bo nadzorni svet ocenil, da likvidnostna situacija družbe to omogoča. Sodišče je odločilo, da je zahtevek za plačilo odškodnine zaradi spremembe dohodninske letvice neutemeljen, saj tožnik ni izkazal upravičenosti do obračuna in plačila variabilnega dela plače za sporni leti, zaradi česar mu tudi ni mogla nastati škoda zaradi njegovega nepravočasnega izplačila.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Presodilo je, da je nadzorni svet tožene stranke v skladu s svojimi pristojnostmi, ki izhajajo iz 270. in 294. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006 s spremembami) zakonito določil pogoje za izplačilo variabilnega dela plače za sporni leti. Ker tožnik ni dokazal, da sta bila navedena pogoja izpolnjena, njegova terjatev še ni nastala.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik predlagal dopustitev revizije glede naslednjih pravnih vprašanj:

– ali se v primerih, če v individualni pogodbi za poslovodno osebo ni izrecno določena zapadlost obračuna in izplačila delovne uspešnosti, takšna pravna praznina zapolni in se pri tem upoštevajo temeljna določila obligacijskega prava, ali pa je v pristojnosti nadzornega sveta, da enostransko določi datum zapadlosti izplačila dela plače iz naslova delovne uspešnosti, glede na to, da je na podlagi devete alineje prvega odstavka 29. člena ZDR bistvena sestavina pogodbe o zaposlitvi tudi določilo o drugih sestavinah plače, plačilnem obdobju, plačilnem dnevu in o načinu izplačevanja plače,

– ali je pravilno stališče sodišča, da ima v primeru določitve dela plače iz naslova delovne uspešnosti (variabilnega dela plače) nadzorni svet ob upoštevanju 72. člena ZDR ter 270. člena ZGD-1 pravico, da enostransko poseže v zapadlost variabilnega dela plače iz naslova delovne uspešnosti in pri tem izplačilo veže na lastni sklep nadzornega sveta, da izplačilo delovne uspešnosti direktorju zapade takrat, ko bo nadzorni svet ocenil, da likvidnostna situacija družbe to omogoča,

– v kolikor ima nadzorni svet pravico, da enostransko poseže v zapadlost dela plače poslovodne osebe iz naslova delovne uspešnosti, ali je pravilno stališče, da lahko nadzorni svet veže izplačilo dela plače iz naslova delovne uspešnosti na kriterij, ki ni objektiven, temveč je določen, ko nadzorni svet oceni, da likvidnostna situacija družbe to omogoča,

– ali je pravilno stališče, da odločitev v sodbah Delovnega sodišča v Celju in Višjega delovnega in socialnega sodišča temelji na dejstvu, da tožnikova terjatev iz naslova variabilnega dela plače (še) ni zapadla v plačilo, čeprav tega dejstva tožena stranka v svojih vlogah v postopku ni trdila niti omenjala,

– ali je tožena stranka upravičena do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo tožeče stranke, glede na to, da njen odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi drugostopenjskega sodišča o pritožbi tožeče stranke.

4. Predlog je utemeljen.

5. Prvi odstavek 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) določa, da sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Sodišče dopusti revizijo zlasti v naslednjih primerih: če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča; če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse vrhovnega sodišča ni, še zlasti, če sodna praksa višjih sodišč ni enotna; če gre za pravno vprašanje glede katerega sodna praksa vrhovnega sodišča ni enotna.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so glede vprašanja, ki je opredeljeno v izreku, podani pogoji za dopustitev revizije iz 367.a člena ZPP, zato je na podlagi tretjega odstavka 367.c člena ZPP predlogu v tem delu ugodilo.

7. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu tega sklepa. Za takšno odločitev sta glasovala sodnika mag. Marijan Debelak in Borut Vukovič, proti pa sodnica Marjana Lubinič.