Appeal dismissed; mental health court upheld involuntary hospitalization under ZDZdr due to psychosis and danger.

Pritožba se zavrne.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da so podani vsi pogoji iz 39. člena ZDZdr za začasno omejitev svobode zadržani osebi. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da gre pri zadržani osebi za duševno motnjo, manično epizodo s psihotičnimi znaki, in sicer veličavskimi blodnjami v sklopu bipolarne čustvene motnje, zaradi katere je hudo motena njena presoja realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, se pridržani osebi omeji prisotnost pri izvajanju dokazov. Odločilo je tudi, da se A. A. zadrži v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve v Univerzitetni psihiatrični kliniki X. za čas enega meseca, najdalj do 9.4.2020.

2. Zoper ta sklep je vložil pritožbo A. A. brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov. Navaja, da so v sklepu navedene neresnice. Moti ga, da ni bil vprašan o lastnem mnenju. Meni, da bi se lahko zdravil ambulantno. Nedopustna je omejitev gibanja. Prosi za ponovno obravnavo in premislek o premestitvi in takojšnjem odpustu. Nujno je, da še on pove svojo plat medalje. Nikogar ne ogroža, ne sebe ne drugih. Enako velja za premoženjsko stanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je postopek potekal v skladu z določili Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr 1 ), glede na ugotovljena dejstva pa je bilo pravilno uporabljeno tudi materialno pravo. Sklep ima tudi vse razloge o odločilnih dejstvih.

5. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu imajo oporo v izvidu in mnenju izvedenke dr. B. B. in zaslišanju zadržane osebe. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so podani vsi pogoji iz 39. člena ZDZdr za zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da gre pri zadržani osebi za duševno motnjo, manično epizodo s psihotičnimi znaki, in sicer veličavskimi blodnjami v sklopu bipolarne čustvene motnje, zaradi katere je hudo motena njena presoja realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje. Zadržana oseba je bila že večkrat prisilno hospitalizirana, tudi pred tokratnim sprejemom na prisilno zdravljenje je huje ogrožala druge, saj je pred sprejemom prišlo do treh konfliktnih situacij v nekaj dnevih, ob čemer je morala posredovati policija. Zadržana oseba do tega ni kritična in se ne zaveda svojih reakcij. Iz poročila o hišnem obisku z dne 6.3.2020 (C1) je razvidno, da je bil A. A. v lokalu agresiven in je vsem grozil, jih verbalno žalil, tako da je bilo potrebno posredovanje policije, zatem pa je med prevozom napadel še reševalca. Po mnenju izvedenke je podana izredno visoka nevarnost, da bo v primeru, da ne bo ustrezno zdravljen, prišlo do ponovitve takšnega vedenja, s tem pa bi bila (ponovno) ogrožena vsa njegova okolica. Še vedno je namreč izrazito sovražno nastrojen, še posebej do ljudi, ki so posredovali pri njegovem nekontroliranem vedenju. Zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom je nujno potrebno, saj bi v nasprotnem ogrožal zdravje in življenje drugih. Ne drži torej pritožbena navedba A. A., da nikogar ne ogroža.

6. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno ocenilo, da vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi (milejšimi) oblikami pomoči. Ambulantno zdravljenje, zdravljenje na odprtem oddelku in nadzorovana obravnava, ki zahtevajo tvorno sodelovanje pacienta, ne bi bili učinkoviti, ker A. A. zaradi bolezenske nekritičnosti v njih ne bi bil sposoben sodelovati in bi zdravljenje prekinil, posledično pa bi ponovno prihajalo do opisanega ogrožanja. Druge oblike v tem trenutku niso primerne tudi iz razloga, ker je potrebna sprememba terapije in stalno spremljanje njenih učinkov, kar pa je ob trenutnem bolezenskem stanju zadržanega po mnenju izvedenke mogoče le na oddelku pod posebnim nadzorom. Nasprotne pritožbene navedbe pritožnika, da bi se lahko zdravil ambulantno, niso utemeljene.

7. Glede na navedeno so tudi po oceni pritožbenega sodišča podani vsi kumulativno zahtevani pogoji za pridržanje na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom v skladu s 53. členom v zvezi z 39. členom ZDZdr. Poseg v udeleženčeve ustavnopravno varovane pravice ima torej vso potrebno zakonsko podlago. Potrebna je torej omejitev svobode gibanja, čemur pritožnik neutemeljeno nasprotuje.

8. Pritožnik je bil zaslišan, imel je odvetnika, ki je varoval njegove pravice. Zato ne drži pritožbena navedba, da ni mogel izraziti svojega mnenja.

9. Pritožbeno sodišče tudi ni zaznalo nobene od tistih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku 2 - ZNP-1 in v zvezi s prvim odstavkom 30. člena ZDZdr). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1). V času odločanja o pritožbi še ni bilo pogojev za pravnomočnost sklepa (še ni potekel rok za pritožbo odvetnika zadržane osebe oziroma ni znano, ali je morda vložena pritožba tudi z njegove strani). Zato sklepa še ni mogoče potrditi. Skladno s tretjim odstavkom 67. člena ZDZdr je odločeno le o pritožbi zadržane osebe. Učinek pravnomočnosti sklepa bo nastopil, ko se bo iztekel rok za pritožbo odvetnika zadržane osebe ali ko bo pritožbeno sodišče odločilo o njegovi morebitni pritožbi. 3

1 Ur. l. RS, št. 77/2008 s spremembami

2 Ur. l. RS, št. 16/2019

3 Primerjaj odločitvi VSL I Cp 2086/2014, VSL I Cp 1757/2015