Supreme Court dismisses review application against second instance judgment declaring sales contracts void.

Predlog se zavrne.

[JEDRO]

Predlog se zavrne.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju ugotovilo ničnost Prodajne pogodbe, sklenjene v obliki notarskega zapisa pod opr. št. SV-1632/13 z dne 17. 4. 2013, med tožnico in prvo toženko in ničnost Prodajne pogodbe, sklenjene v obliki notarskega zapisa pod opr. št. SV-648/15 z dne 20. 3. 2015, med prvo toženko in drugim tožencem. Odločilo je, da sta neveljavni vknjižbi lastninske pravice pri nepremičnini z ID znakom ... (v nadaljevanju sporna nepremičnina), vpisani na prvo toženko in drugega toženca in vzpostavilo prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov, torej lastninsko pravico v korist tožnice do celote sporne nepremičnine. Odločilo je tudi, da sta toženca dolžna povrniti tožnici njene stroške postopka v znesku 11.905,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožencev zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da sta toženca dolžna tožnici povrniti njene pritožbene stroške v znesku 837,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Predlog za dopustitev revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga drugi toženec. Predlaga dopustitev revizije zaradi odločitve o pomembnih pravnih vprašanjih:

1) Ali je pritožbeno sodišče s tem, ko ni opravilo sicer že razpisane pritožbene obravnave, čeprav je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, saj sodišče prve stopnje dokaznega postopka ni dopolnjevalo, prav tako pa je ostalo prvotno ugotovljeno dejansko stanje nespremenjeno, zagrešilo bistveno kršitev določb po 10. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in bi glede na procesne in dejanske okoliščine, zlasti pa glede na določbo 347. člena ZPP, obravnavo moralo opraviti? 2) Ali je bil s tem, ko je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju spremenilo dejansko oceno iz prvega postopka, ne da bi pri tem dopolnilo dokazni postopek in ob nespremenjenosti dejanskega stanja spremenilo dokazno oceno glede obstoja odločilnih dejstev, višje sodišče pa je to potrdilo, kršen metodološki postopek iz 8.

člena ZPP in s tem zagrešena bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP? 3) Ali je v primeru, ko sodišče prve stopnje (ista sodnica) v ponovljenem sojenju zaradi predhodno nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, dokaznega postopka ne dopolni in na podlagi istih dokazov in istega dejanskega stanja sprejme drugačne zaključke, tudi dejanske, dopustno, da razloge za to samo ugotavlja in pojasnjuje pritožbeno sodišče? 4) Ali je sodišče s tem, ko je ugotovilo drugačen ničnostni razlog kot sodišče prve stopnje (prva stopnja: navideznost, prevara, nemoralnost; druga stopnja: kršenje prisilnih predpisov – 132.

člen SPZ) in glede tega sprejelo tudi končno odločitev, kršilo prepoved sodbe presenečenja in s tem neutemeljeno odstopilo od sodne prakse Vrhovnega sodišča (sodba II Ips 75/2016 z dne 1. 2. 2018, sodba III Ips 14/2018 z dne 22. 3. 2018) ter ali je s tem tožencu bila kršena tudi pravica do izjave v postopku in ustavna pravica do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen)? 5) Ali je mogoč obstoj navideznega pravnega posla, za kar je potrebno soglasje strank o navideznosti, pa tega soglasja ni bilo in stranka trdi, da je bila v zmoti, povzročeni s prevaro druge stranke, in če torej soglasja – sporazumnega razhajanja volj in izjav le teh, med strankama ni bilo? 6) Ali je za ugotovitev obstoja komisornega dogovora nujno, da stranki imata ustrezno voljo skleniti ravno tak dogovor in jo tudi izrazita oziroma, da stranki želita in torej imata voljo doseči učinek komisornega dogovora ter ali je mogoč zaključek, da določen posel predstavlja komisorni dogovor, če stranka trdi, da je bila prevarana in torej ni imela ustrezne poslovne volje za sklenitev pogodbe, ki jo je v zmoti sklenila in, ki naj bi vsebovala tak prepovedan dogovor? 7) Ali je bilo s tem, ko je sodišče druge stopnje potrdilo pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, in torej ocene, da je kupoprodajna pogodba med tožnico in prvo toženko navidezna in zato nična, v svoji obrazložitvi pa navedlo, da je pogodba nična, ker nasprotuje prisilnim predpisom (132.

člen SPZ), storjena bistvena kršitev določb po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni? 8) Ali je bilo s tem, ko je sodišče odločitev in dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je odločilo, da je pogodba med tožencema nična, ker toženka ni imela razpolagalnega upravičenja, s tem narobe uporabljeno materialno pravo (440. člen Obligacijskega zakonika), ki določa, da prodaja tuje stvari veže ter je taka odločitev v nasprotju z odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 101/2014 z dne 11. 2. 2016? 9) Ali je bilo tožencu s tem, ko pritožbeno sodišče ni odgovorilo oziroma se ni vsebinsko opredelilo do presežnega dela njegovih pritožbenih razlogov in ni dopolnilo dokaznega postopka, kršena pravica do vsebinske obravnave njegove pritožbe in torej kršena določba 22. in 25.

člena Ustave RS, ki v tem postopku pomeni bistveno kršitev določb ZPP, in ali je bilo s tem odločeno v nasprotju s sodno prakso Vrhovnega sodišča (sklep II Ips 169/2004, sklep III Ips 52/2009 z dne 29. 5. 2012, sodba II Ips 239/2011 z dne 24. 10. 2013)? 10) Ali je sodišče z neopredeljenostjo in popolnim spregledom večine pritožbenih navedb kršilo minimalne standarde obrazloženosti odločitve sodišča druge stopnje (zlasti glede pritožbenih navedb, da v konkretnem primeru ne gre za navidezno pogodbo; da je s tem v zvezi sodišče napačno uporabilo materialno pravo; da sodba nima razlogov glede usklajenosti delovanja obeh tožencev, A.

A. in B. B.; da zatrjevana prevara pri sklepanju pravnega posla in navideznost tega istega pravnega posla hkrati ni možna; da sodba nima razlogov o okoliščinah, ki bi kazale na to, da bi toženec v trenutku sklepanja pravnega posla s toženko vedel za domnevno prevaro in usklajeno delovanje ostalih vpletenih v prevaro; da je sodišče kot verodostojno štelo izpoved notarja glede dejstev, bistvenih za odločitev o (ne)obstoju prevare, ki je glede istih okoliščin v diametralnem nasprotju z izpovedjo tožnice in poznejšo končno odločitvijo sodišča; da je sodišče kršilo metodološki napotek iz 8.

člena ZPP; da je sodišče tožencu odreklo verodostojnost izključno zaradi sorodstvene vezi z A. A. in poznanstva s prvo toženko? Uveljavlja kršitev 22. in 25. člena Ustave RS in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in svoboščin ter se sklicuje na Odločbo Ustavnega sodišča RS (Up-1273/09-30).

4. Predlog ni utemeljen.

5. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da glede vprašanj, izpostavljenih v predlogu drugega toženca, niso podani pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP. Zato je njegov predlog zavrnilo (367.c člen ZPP). Drugi toženec, ki s predlogom ni uspel, sam krije svoje stroške postopka za dopustitev revizije (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

6. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).