Appeal dismissed; failure to warn about recording does not require evidence exclusion under ZKP. Appeal dismissed; failure to warn about recording does not require evidence exclusion under ZKP.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Prvi odstavek 84. člena ZKP določa, da sodnik zaslišanca o snemanju predhodno obvesti, vendar pa je pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da opustitev predhodnega opozorila o snemanju ni kršitev, zaradi katere bi bilo treba takšno izpovedbo izločiti iz spisa.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog zagovornika obdolžene za izločitev magnetograma o izpovedbi A. A. na 9. seji preiskovalne komisije dne 14. 4. 2016 in magnetograma o izpovedbi skrite priče z dne 13. 5. 2016.

2. Zoper sklep so se pritožili zagovorniki obdolžene zaradi kršitve določb kazenskega postopka ter nepravilne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču so predlagali, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izločitev dokazov ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožba zavzema stališče, da bi obdolženka pred zaslišanjem na seji preiskovalne komisije morala biti opozorjena, da bo njena izpoved posneta, pri čemer se sklicuje na 3. točko (pravilno: odstavek) 314. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 84. členom ZKP. Do navedenega se je v točki 7 izpodbijanega sklepa opredelilo že sodišče prve stopnje, čemur pritožbeno sodišče v celoti sledi. Prvi odstavek 84. člena ZKP sicer res določa, da sodnik zaslišanca o snemanju predhodno obvesti, vendar pa je pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da opustitev predhodnega opozorila o snemanju ni kršitev, zaradi katere bi bilo treba takšno izpovedbo izločiti iz spisa. Sodišče prve stopnje se je ob tem povsem utemeljeno sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 65624/2012 z dne 23. 7. 2015. Pritožniki z opozarjanjem na razliko, da je bil v zadevi Vrhovnega sodišča obsojeni s snemanjem seznanjen, medtem ko obdolženka v obravnavanem primeru po mnenju zagovornikov s snemanjem ni bila seznanjena, navedenega ne uspejo izpodbiti. Iz 11. točke citirane sodbe Vrhovnega sodišča res izhaja, da obsojeni pred podajanjem zagovora o snemanju ni bil poučen, je bil pa z dejstvom, da bo njegov zagovor posnet, seznanjen. Vendar pa zagovorniki spregledajo, da je Vrhovno sodišče v isti točki sodbe nadalje ugotovilo, da ZKP ne določa sankcije, če sodišče zaslišanca o snemanju predhodno ne obvesti, ter zavzelo jasno stališče, da snemanje zagovora, ne da bi bil obsojenec o snemanju predhodno obveščen, ne pomeni kršitve z Ustavo Republike Slovenije določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter da tudi po določbah ZKP ni določeno, da sodišče na tak zagovor ne sme opreti svoje odločbe. Sodišče prve stopnje je navedeno stališče povsem utemeljeno povzelo in ga smiselno uporabilo tudi v obravnavanem primeru.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu podrobno obrazložilo razloge za sprejeto odločitev, pritožbena ponavljanja, da je bila izjava obdolženke posneta brez njene vednosti, pa so povsem nekonkretizirana.

6. Nadalje se pritožniki zavzemajo za izločitev magnetograma o zaslišanju skrite priče iz spisa, kar utemeljujejo s pavšalno navedbo, da je bila obdolženki z določanjem „skritih prič“ kršena pravica do obrambe, saj obramba ne pozna kriterijev za takšno ravnanje predsednika preiskovalne komisije. Sodišče prve stopnje je v točki 9 izpodbijanega sklepa podalo jasne in prepričljive razloge za zaključek, da obdolženki pravica do obrambe ni bila kršena in da magnetogram o zaslišanju skrite priče ne predstavlja nedovoljenega dokaza. Pritožbeno vztrajanje pri trditvah o kršitvi pravice do obrambe, ki ni niti konkretizirano, pa je neutemeljeno.

7. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da so pritožbene navedbe neutemeljene ter da niso podane kršitve iz petega odstavka 402. člena ZKP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP je zato višje sodišče pritožbo zagovornikov obdolžene zavrnilo kot neutemeljeno.