Court of Appeal quashes first instance dismissal of indictment for malicious deprivation of a minor due to procedural error.

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu, ko je zavrglo obtožni akt z utemeljitvijo, da zlonamernost ni opisana v izreku obdolženki očitanih ravnanj, napravilo dokazno oceno o nedokazanosti zakonskega znaka zlonamernosti v ravnanju osumljenke ter posledično o neobstoju njene krivde za očitano kaznivo dejanje, s tem pa je, kot pravilno izpostavlja pritožnik, preseglo v procesnem zakonu opredeljene pristojnosti sodišča v fazi predhodnega preizkusa obtožbe.

V opisu kaznivega dejanja, ki ga vsebujeta obtožna predloga in ga je treba presojati kot celoto, je ustrezno opisan zakonski znak zlonamernosti v ravnanju osumljenke, ki se ji v obdobju skoraj treh let in pol (od 1. 4. 2016 do 23. 8. 2019) očita 25 dejanj, s katerimi naj bi zlonamerno onemogočala uresničitev izvršljive sodne odločbe Okrožnega sodišča v Novem mestu z dne 10. 11. 2015 glede treh mladoletnih otrok oškodovanca kot tožilca in osumljenke. Kot navedeno in kar sodišče prve stopnje spregleda, pa se poleg omenjenega izvršitvenega načina v opisu kaznivega dejanja konkretizirano očita tudi, da je osumljenka pri sebi protipravno zadrževala mladoletne otroke in preprečevala, da bi jih imel oškodovanec kot tožilec v času, ko naj bi bil po sodni odločbi upravičen do stikov z njimi.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrajno sodišče v Novem mestu je z izpodbijanim sklepom zavrglo obtožna predloga oškodovanca kot tožilca A. A. z dne 6. 6. 2019 in 28. 10. 2019, vložena zoper osumljeno B. B. zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 190. člena KZ-1. Oškodovancu kot tožilcu je v skladu z drugim odstavkom 96. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebnih izdatkov osumljenke ter potrebnih izdatkov in nagrade njenega zagovornika.

2. Zoper sklep se je pritožil pooblaščenec oškodovanca kot tožilca iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagal je, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne „v vsebinsko odločanje“ sodišču prve stopnje, drugemu sodniku.

3. Na pritožbo je odgovorila osumljenka in smiselno predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ob materialnem preizkusu obtožna predloga oškodovanca kot tožilca zavrglo iz razloga, ker dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje (prvi odstavek 437. člena ZKP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena ZKP). V opisu kaznivega dejanja naj bi, po oceni prvostopenjskega sodišča manjkal zakonski znak zlonamernosti v ravnanju osumljenke, tj. onemogočanju, da bi se uresničila izvršljiva odločba glede mladoletne osebe.

6. Pooblaščenec oškodovanca kot tožilca v pritožbi pravilno navaja, da je takšna ugotovitev sodišča prve stopnje zmotna, razlogi izpodbijanega sklepa, s katerimi je sodišče utemeljilo svojo odločitev (točke 6 do 9 obrazložitve), pa se nanašajo na presojo vsebine spisovnega gradiva, ne pa na pomanjkljivost opisa kaznivega dejanja, navedenega v obtožnih predlogih. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu napravilo dokazno oceno ter sprejelo dejanski zaključek o nedokazanosti zakonskega znaka zlonamernosti v ravnanju osumljenke ter posledično o neobstoju njene krivde za očitano kaznivo dejanje, s tem pa je, kot pravilno izpostavlja pritožnik, preseglo v procesnem zakonu opredeljene pristojnosti sodišča v fazi predhodnega preizkusa obtožbe.

7. Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbenemu stališču, da opis dejanja v obtožnih predlogih vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 190. člena KZ-1. Ustrezno sta namreč konkretizirana dva od treh alternativno navedenih izvršitvenih načinov, in sicer protipravno zadrževanje mladoletne osebe in preprečevanje, da bi jo imel tisti, ki ima pravico do nje, ter zlonamerno onemogočanje, da bi se uresničila izvršljiva odločba glede mladoletne osebe.

8. V opisu kaznivega dejanja, ki ga vsebujeta obtožna predloga in ga je treba presojati kot celoto, je tako ustrezno opisan zakonski znak zlonamernosti v ravnanju osumljenke, ki se ji v obdobju skoraj treh let in pol (od 1. 4. 2016 do 23. 8. 2019) očita 25 dejanj, s katerimi naj bi zlonamerno onemogočala uresničitev izvršljive sodne odločbe Okrožnega sodišča v Novem mestu IV P 333/2013 z dne 10. 11. 2015 glede treh mladoletnih otrok oškodovanca kot tožilca in osumljenke. Kot navedeno in kar sodišče prve stopnje spregleda, pa se poleg omenjenega izvršitvenega načina v opisu kaznivega dejanja konkretizirano očita tudi, da je osumljenka pri sebi protipravno zadrževala mladoletne otroke in preprečevala, da bi jih imel oškodovanec kot tožilec v času, ko naj bi bil po sodni odločbi upravičen do stikov z njimi. Vprašanja, ali je očitana zlonamernost osumljenki tudi dokazana, ter ali je dokazano, da je osumljenka otroke zadrževala protipravno in preprečevala stike z oškodovancem kot tožilcem v času, ko je bil do njih upravičen, pa bodo predmet nadaljnjega dokaznega postopka, ki bo pokazal, ali so na osumljenko naslovljeni očitki tudi upravičeni.

9. Glede na vse navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi pooblaščenca ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (tretji odstavek 402. člena ZKP). Predlogu pooblaščenca, da se zadeva vrne v nadaljnji postopek drugemu sodniku, ni sledilo, saj ocenjuje, da si bo sodnica posameznica dokončno mnenje v tej zadevi lahko ustvarila šele po izvedenem dokaznem postopku.

PRAVNI POUK:

Zoper ta sklep ni pritožbe.