Appeal allowed; mandatory settlement procedure requires specific procedural prerequisites and effective creditor protection.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Higher Court in Ljubljana granted the creditor's appeal, setting aside the first-instance decision to initiate a mandatory settlement procedure. The creditor argued that statutory prerequisites were not met due to the debtor's micro-enterprise status and a procedural bar under the Enforcement and Bankruptcy Act. The court ruled that while the initial phase is non-adversarial, specific procedural conditions must be satisfied, and the burden of proof lies with the appellant to demonstrate their absence.
Legislator headnote
AI generated221.j člen ZFPPIPP; 1. točka 1. odstavek 140. člen ZFPPIPP; 3. točka 365. člen ZPP: In a mandatory settlement procedure, although the initial phase is non-adversarial, specific procedural prerequisites must be met, and the appellant bears the burden of proving their absence to ensure effective legal protection for opposing creditors.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedFull text
Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.
[JEDRO]
Ker gre v primeru prisilne poravnave za predlagalni postopek, v fazi odločanja o začetku postopka še ni vzpostavljena kontradiktornost postopka. Čeprav je nadzorna funkcija sodišča v teh postopkih omejena, je potrebno zagotoviti učinkovito pravno varstvo upnikom, ki nasprotujejo postopku prisilne poravnave.
Tudi v postopku upniške prisilne poravnave morajo biti izpolnjene določene procesne predpostavke. Odsotnost le-teh pritožnik konkretizirano zatrjuje.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom začelo postopek prisilne poravnave nad dolžnikom.
2. Zoper navedeni sklep se je pritožil upnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagal je razveljavitev izpodbijanega sklepa. Navaja, da obstaja procesna ovira za vodenje postopka prisilne poravnave iz 1. točke 1. odstavka 140. člena ZFPPIPP, ugotovitve o celotnem znesku finančnih obveznosti dolžnika, izkazane v letnem poročilu dolžnika na dan 31.12.2018, niso pravilne, terjatev upnika, ki je predlagal začetek postopka prisilne poravnave nad dolžnikom, ne dosega 20 odstotkov finančnih obveznosti do dolžnika, izkazanih v zadnjem javno objavljenem letnem poročilu, predlog za začetek upniške prisilne poravnave pa po 221.j členu ZFPPIPP tudi sicer ni dovoljen, saj se dolžnik v skladu z določbami 55. člena ZGD-1 uvršča med mikro družbe.
3. Dolžnik in predlagatelj prisilne poravnave sta v vsebinsko identičnih odgovorih na pritožbo navedbam v pritožbi nasprotovala, predlagala njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijanega sklepa.
4. Pritožba je utemeljena.
5. Sodišče ob odločanju o predlogu za začetek postopka prisilne poravnave, ki ga vložijo upniki (221.j člen ZFPPIPP), ni dolžno vsebinsko presojati posameznih dejanskih predpostavk iz predloga in priloženih prilog. To pomeni, da ne preizkuša in s tem ne presoja pravilnosti in resničnosti posameznih navedb in postavk v predlogu in listinah, ki jih je treba priložiti k predlogu za začetek prisilne poravnave. Do teh predpostavk se je dolžno opredeliti samo v primeru konkretiziranih in dokazno podprtih ugovorov oziroma navedb. Tovrstne ugovore je upnik uveljavljal v pritožbi.
6. Ker gre v primeru prisilne poravnave za predlagalni postopek, v fazi odločanja o začetku postopka (praviloma) še ni vzpostavljena kontradiktornost postopka z drugimi udeleženci (upniki). Toda, čeprav je nadzorna funkcija sodišča v teh postopkih omejena, je potrebno zagotoviti učinkovito pravno varstvo (tudi) upnikom, ki nasprotujejo postopku prisilne poravnave z utemeljevanjem, da predlog temelji na nepravilnih in / ali neresničnih podatkih, pri čemer je trditveno in dokazno breme na tistemu, ki to zatrjuje, v konkretnem primeru na pritožniku.
7. Tudi v postopku upniške prisilne poravnave morajo biti izpolnjene določene procesne predpostavke. Odsotnost le-teh pritožnik konkretizirano zatrjuje, ko navaja, da se zoper dolžnika kot mikro družbo prisilna poravnava sploh ne more začeti, predlagatelj ni upravičen predlagati upniške prisilne poravnave, saj ne izpolnjuje pogojev po 221.j členu ZFPPIPP (ni imetnik finančnih terjatev do dolžnika, katerih vsota presega 20 odstotkov finančnih obveznosti dolžnika, izkazanih v zadnjem javno objavljenem letnem poročilu dolžnika), za vodenje postopka prisilne poravnave pa obstaja tudi procesna ovira iz 1. točke 1. odstavka 140. člena ZFPPIPP (predlog za prisilno poravnavo je bil vložen pred potekom treh let od dneva, ko je dolžnik izpolnil vse obveznosti iz prejšnje potrjene prisilne poravnave). Pri tem dodatno pojasnjuje, da se je rok za plačilo terjatev iz potrjene prisilne poravnave iztekel 6.9.2019, dolžnik pa obveznosti do upnika ni izpolnil, saj upnik od 12.4.2014 do dneva vložitve pritožbe ni prejel nobenega plačila.
8. Ker je pritožnik po oceni višjega sodišča navedel dovolj konkretnih dejstev, ki bi – v kolikor bi se izkazala za resnična – lahko pomenila, da prisilna poravnava ni dovoljena, saj zasleduje drugačne cilje, kot jih predvideva zakon, je sodišče dolžno preizkusiti okoliščine, na katere opozarja pritožnik, predvsem v smeri odsotnosti procesnih predpostavk za vodenje postopka prisilne poravnave. Zaradi navedenega je višje sodišče izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP), v katerem bo potrebno o predlogu za prisilno poravnavo ponovno odločiti, pri tem pa upoštevati opozorila pritožnika in odločbo ustavnega sodišča RS U-I-222/18-21 z dne 14.5.2020.
Pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.