Legislator Case Law & Legislation
VSL Sklep II Cp 953/2020 ECLI:SI:VSLJ:2020:II.CP.953.2020 AI generated

Appeal dismissed; involuntary psychiatric detention upheld due to impaired reality testing and danger to health.

Case Number VSL Sklep II Cp 953/2020
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The appellate court dismissed the appeal and confirmed the first-instance decision to detain the patient involuntarily. The patient, suffering from schizophrenia, was found to have severely impaired reality testing and an inability to control his behavior, posing a significant risk to his own health and that of others. The court ruled that less restrictive measures were insufficient given the patient's acute mental state and lack of capacity for treatment decisions.

Legislator headnote

AI generated

39. odstavek 1. ZDZdr; 53. ZDZdr; Involuntary admission to a psychiatric ward under special supervision is permissible when a person with a mental disorder has severely impaired reality testing and cannot control their behavior, thereby endangering their own health or that of others, and no other forms of assistance can avert the risk.

Keywords

AI generated
involuntary psychiatric detention special supervision ward impaired reality testing danger to health ZDZdr involuntary admission capacity for treatment less restrictive measures

Cited Legislation

AI generated
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

[JEDRO]

Zaradi maniformnega vedenja kot izraza shizoafektivne psihoze je pri nasprotnem udeležencu hudo motena presoja realnosti in ni sposoben obvladovati svojega ravnanja. Navedeno utemeljuje sklep, da nasprotni udeleženec ni sposoben sprejeti odločitve o lastnem zdravljenju. Že iz tega razloga je izkazano, da huje ogroža svoje zdravje.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se nasprotni udeleženec zadrži na zdravljenju v Psihiatrični bolnišnici X na oddelku pod posebnim nadzorom do 8. 7. 2020.

2. Nasprotni udeleženec v laični pritožbi sklep izpodbija v celoti. Meni, da ni podanih pogojev iz prvega odstavka 39. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr), ker ne ogroža svojega življenja ali življenja drugih, ne ogroža huje svojega zdravja ali zdravja drugih in ne povzroča hude premoženjske škode sebi ali drugim. Popolnoma nedopustno in nečloveško se mu zdi, da bi bil brez zadostnih razlogov zaprt do 8. 7. 2020. Preko videokonference izvedenca tudi ni dobro razumel. Zahteva takojšen izpust.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zdravljenje osebe na oddelku psihiatrične bolnišnice pod posebnim nadzorom brez privolitve je skladno s prvim odstavkom 39. člena ZDZdr dopustno, (1) če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih, ali huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih, ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, (2) če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, (3) če navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči. V 53. členu ZDZdr je določeno, da je oseba lahko sprejeta na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve pred izdajo sklepa sodišča, če so podani pogoji iz prvega odstavka 39. člena tega zakona, kadar je zaradi narave duševne motnje osebe nujno potrebno, da se ji omeji svoboda gibanja oziroma preprečijo stiki z okolico, še preden se izpelje postopek za sprejem brez privolitve.

5. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu imajo oporo v izvidu in mnenju izvedenca B. B., izpovedbah sina nasprotnega udeleženca A. A. in nasprotnega udeleženca ter v podatkih iz sprejemnega zapisnika z dne 3. 6. 2020. Izvedenec je iz zdravstvene dokumentacije povzel, da je bil nasprotni udeleženec 3. 6. 2020 sprejet na psihiatrično zdravljenje, bil je nemiren, zelo moteč, prepričan, da ima sposobnost zdravljenja z mislimi ter da nanj vplivajo iz vesolja. Na oddelku še vedno iznaša veličinske blodnje in fenomen vplivanja na daljavo ter je brez uvida v svoje stanje. Postavljena mu je bila diagnoza shizoafektivna motnja. Iz podatkov spisa je razvidno, da je bil že večkrat prisilno hospitaliziran. Tokrat so policisti povedali, da je pred hospitalizacijo dva dni taval naokrog, v domačem okolju je nadlegoval stanovalce v bloku, bil je moteč, morala je posredovati policija. Iz sinove izpovedi izhaja, da se je aprila letos dobro počutil, nato se je stanje poslabšalo. Ko mu je sin hotel odvzeti steklenico z vinom, je planil za njim, nasilno mu je hotel iztrgati steklenico iz rok, vendar mu to ni uspelo ter sta med ruvanjem oba padla. Izvedenec je ugotovil, da je s takšnim vedenjem hudo ogrožal svoje zdravje in tudi zdravje drugih, pri čemer je to ogrožanje posledica duševne bolezni, zaradi katere ima nasprotni udeleženec hudo moteno presojo realnosti in ni sposoben obvladovati svojega ravnanja. Potrebuje 24 urni nadzor nad jemanjem predpisane medikamentozne terapije.

6. Nasprotni udeleženec v pritožbi navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo pogoj po prvi alineji prvega odstavka 39. člena ZDZdr, kar po oceni pritožbenega sodišča ne drži. V izpodbijanem sklepu je ugotovljeno, da je zaradi maniformnega vedenja kot izraza shizoafektivne psihoze pri nasprotnem udeležencu hudo motena presoja realnosti in da ni sposoben obvladovati svojega ravnanja. Navedeno utemeljuje sklep, da nasprotni udeleženec ni sposoben sprejeti odločitve o lastnem zdravljenju. Že iz tega razloga je izkazano, da huje ogroža svoje zdravje. Da je bilo njegovo zdravje huje ogroženo, izhaja tudi iz dejstva, da je pri starosti 85 let dva dni taval naokrog ter da je napadel svojega sina, s katerim sta se ruvala in padla po tleh. S tem je huje ogrožal tudi sinovo zdravje. Zato gre ugotoviti, da je pogoj iz prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr podan, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Glede na ugotovitve v izvedenskem mnenju sta podana tudi preostala pogoja iz navedenega člena, zato so podani vsi pogoji za začasno omejitev svobode nasprotnemu udeležencu.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi (milejšimi) oblikami pomoči, saj nasprotni udeleženec zaradi svojega trenutnega duševnega stanja in popolne nekritičnosti do svoje bolezni ni sposoben tvornega sodelovanja. Kot ugotavlja izvedenec, je v času, ki ga je določilo sodišče za pridržanje, pričakovati, da bo medikamentozna terapija uspešna do te mere, da se mu bo psihično zdravstveno stanje izboljšalo.

8. Utemeljena ni niti pritožbena navedba, da nasprotni udeleženec izvedenca preko videokonference ni dobro razumel, saj je iz podatkov spisa razvidno, da ga je ob prvem vprašanju razumel nekoliko slabše kot sodnico, a sta se v nadaljevanju normalno pogovarjala, čeprav je nasprotni udeleženec (tudi ob razgovoru s sodnico) na trenutke govoril hitro, nerazumljivo, zmedeno in momljajoče.

9. Ob navedenem in po ugotovitvi, da niso podani niti razlogi, ki jih je pritožbeno sodišče dolžno preizkusiti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku – ZNP-1).