Court allows appeal against enforcement order when debtor raises substantive defenses requiring return of burden of proof.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court granted the debtor's appeal, vacating the first-instance enforcement order and remanding the case for a full trial. The debtor had raised substantive defenses regarding defective materials but failed to provide evidence in the initial objection, shifting the burden of proof back to the creditor. The court ruled that because the debtor contested the enforcement with specific factual claims, the matter must be resolved in a regular judicial proceeding where the creditor must prove the validity of the debt.
Legislator headnote
AI generatedZIZ 15. člen; ZPP 338. člen: An objection to an enforcement order is considered substantiated if the debtor states relevant facts and proposes evidence; if the debtor contests the enforcement with substantive defenses, the burden of proof returns to the creditor for a regular trial.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
I. Pritožbi se ugodi in se spremeni izpodbijani sklep sodišča prve stopnje tako, da izrek glasi:
″Sklep o izvršbi z dne 14. 2. 2020 se razveljavi.
O zahtevku in stroških postopka bo odločalo sodišče v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Celju kot pristojnim sodiščem.″
II. Upnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.
[JEDRO]
Z zavračanjem sklepa o izvršbi je dolžnik zavračal terjatev upnika v sklepu, torej ji je nasprotoval. Zatrjeval je negativno dejstvo, ki ga ne more dokazati, zato je dokazno breme terjatve prešlo nazaj na upnika. To pomeni, da je zatrjeval pravno odločilna dejstva, s katerimi bi lahko, če bi se izkazala za resnična, dolžnik dosegel zavrnitev tožbenega zahtevka v pravdi.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je z uvodu navedenim sklepom zavrnilo ugovor dolžnika. Ugotovilo je, da je dolžnik v ugovoru zatrjeval dejstva, s katerimi je oporekal terjatvi, vendar ni ponudil dokazov. Zato ugovora ni mogoče šteti za obrazloženega.
2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo dolžnik brez navedbe pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da podaja ponovni ugovor in prilaga dokaze: račun št. ... podjetja ... z dne 4. 2. 2020, ki se nanaša na popravilo oz. demontažo gorljivih elektro cevi, ki jih je vgradil upnik, z negorljivimi elektro cevmi po avstrijskih normah na objektu ...
3. Upnik je po pooblaščencu odgovoril na pritožbo. V odgovoru navaja, da dolžnik ugovoru ni predložil niti predlagal nobenih dokazov za navedbe. Pri tem ne navaja negativnih dejstev, saj ne oporeka izvedbi posla, ampak zatrjuje določene napake pri izvedbi. S tem dokazno breme ni prešlo nazaj na upnika, ampak je dolžnik tisti, ki bi moral v rednem postopku dokazati, da je imel izvedeni posel napake.
4. Pritožba je utemeljena.
5. Naloga sodišča prve stopnje je bila samo preizkusiti obrazloženost ugovora dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. V skladu z drugim odstavkom 61. člena ZIZ se šteje, da je ugovor zoper naložitveni del sklepa o izvršbi obrazložen, če dolžnik navede dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predlaga dokaze, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih navaja v ugovoru. Navesti mora pravno pomembna dejstva, ki lahko imajo za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka, če se izkažejo za resnična, in predložiti (predlagati) dokaze, s katerimi dokazuje zatrjevana dejstva 1 . Neobrazložen je lahko samo tak ugovor, ki ne navaja nobenih pravno pomembnih dejstev oziroma ki za trditve ne vsebuje nobenih argumentov in/ali dokazov 2 . Če je ugovor obrazložen, se trditve strank presojajo v rednem pravdnem postopku.
6. Dolžnik pritožbi prilaga listinske dokaze, ki jih ni priložil ugovoru, zato predstavljajo nedopustne pritožbene novote in jih sodišče druge stopnje ni moglo upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi z 286. členom ZPP in 15. členom ZIZ). Vendar utemeljeno podaja ″ponovni ugovor″, kar pomeni, da pri njem vztraja. V ugovoru je zatrjeval, da v celoti zavrača sklep o izvršbi z obrazložitvijo, da niso bile upoštevane reklamacije za vgrajen napačni elektroinstalacijski material, ki ni bil certificiran za posamezne montažne gradnje večih objektov, ki jih je navedel. Z zavračanjem sklepa o izvršbi je dolžnik zavračal terjatev upnika v sklepu, torej ji je nasprotoval. Zatrjeval je negativno dejstvo, ki ga ne more dokazati, zato je dokazno breme terjatve prešlo nazaj na upnika 3 . To pomeni, da je zatrjeval pravno odločilna dejstva, s katerimi bi lahko, če bi se izkazala za resnična, dolžnik dosegel zavrnitev tožbenega zahtevka v pravdi. Upnik neutemeljeno navaja v odgovoru na pritožbo, da dolžnik ni predložil niti predlagal dokazov, da ne navaja negativnih dejstev, da dokazno breme ni prišlo nazaj na upnika. Kot pojasnjeno, je dolžnik zatrjeval negativno dejstvo, ki ga ne more dokazati. Izvršilno sodišče tudi ne presoja utemeljenosti tožbenih in ugovornih trditev, saj v ZIZ ni instrumentarija za to, temveč je to naloga pravdnega sodišča.
7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, zmotno je le uporabilo materialno pravo. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi in spremenilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 62. člena ZIZ (5. alineja 358. člena ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ).
8. Upnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker ti niso bili potrebni za postopek, saj z odgovorom na pritožbo ni pripomogel k odločitvi sodišča druge stopnje (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).
1 Načelno pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 9. 12. 1999.
2 Odločba Ustavnega sodišča Up-854/05-14, sklepi VSL III Ip 5487/2013, I Ip 4311/2014, VSC I Ip 626/2008.
3 Odločba Ustavnega sodišča Up-854/05-14.