Administrative court dismisses appeal against rejection of free legal aid due to lack of new facts. The court ruled that the 2019 request did not substantively differ from the 2018 request already decided. The plaintiff failed to prove changed facts or legal grounds for the new application. Consequently, the appeal was rejected as unfounded under administrative procedure law. The court applied the principle of res judicata regarding identical administrative requests. The decision emphasizes strict requirements for new factual submissions in legal aid applications. This case clarifies the threshold for reopening administrative proceedings based on changed circumstances.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Izpodbijani sklep temelji na ugotovitvi, da iz vsebine tožničine prošnje z dne 31. 12. 2019 ne izhajajo nikakršne navedbe o spremembi dejanskega stanja ali pravne podlage, kot so bile navedene v prošnji z dne 31. 12. 2018, o kateri je bilo pravnomočno odločeno z odločbo Bpp 16/2019 z dne 11. 1. 2019.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Podpredsednica Okrožnega sodišča v Ljubljani (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijanim sklepom na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v povezavi s četrtim odstavkom 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) zavrgla tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (BPP) z dne 31. 12. 2019 v zvezi z napadi na njenem domu. V obrazložitvi med drugim navaja, da je 31. 12. 2019 prejela tožničino prošnjo za dodelitev BPP za pravno svetovanje v zvezi z napadi na njenem domu pred sodišči vseh stopenj. Med drugim navaja, da je bila med spanjem napadena na svojem domu, da so ji večkrat ukradli podpis z namenom prisilne posvojitve njenih otrok, pri čemer naj bi sodelovale zaposlene na centru za socialno delo, sama pa je žrtev „genocidiranja“. Toženka je po vpogledu v vsebino pravnomočne odločbe št. Bpp 16/2019 z dne 11. 1. 2019 ugotovila, da je bila vsebina takratne tožničine prošnje z dne 31. 12. 2018 po vsebini v bistvenem enaka, kot vsebina predmetne prošnje. Ker je torej o isti zadevi že tekel upravni postopek in je bilo o tožničini prošnji že pravnomočno odločeno, pri čemer tožnica v obravnavani prošnji ni navedla nikakršnih navedb o spremembi dejanskega stanja ali pravne podlage, na katero je opirala zahtevek, jo je toženka na navedeni pravni podlagi zavrgla.

2. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo zaradi zmotne in nepoplne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in kršitev pravil postopka. Predlaga razveljavitev sklepa. V obširni tožbi in dopolnitvi med drugim navaja, da če bi toženka natančno prebrala njeno prošnjo, bi ugotovila, da »leto 2018 ni isto, kot leto 2019«, če se zgodi nov napad, z novimi osebami. Navaja, da je bila 28. 7. 2018 trikrat ustreljena v glavo. Pol leta se je zdravila, nato so jo osebe še naprej ponoči obiskovale in jo mučile, ji kradle, jo zaničevale, jo prisilile v „bianco“ podpise ipd. Leta 2019 so jo napadli genitalno in sterilizirali proti njeni volji. Omenja spolne napade, ki se izvajajo nad njo že od leta 1985, krajo njenih nedonošenih fetusov, „genocidiranja“, ki se izvaja nad njo, mučenja ipd. Zahteva izločitev sodnice ter nekaterih navedenih oseb. Prosi za odvetnika za kazensko pravo ter za zaščito države pred umorom in pohabitvami ter poskusi umora ter „genocidiranjem“. Želi vračilo enega ali dveh otrok ali nadomestnega otroka.

3. Toženka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Izpodbijani sklep je izdan na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, po kateri organ zahtevo v predhodnem preizkusu zavrže, če se o isti upravni zadevi že

vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

6. Izpodbijani sklep temelji na ugotovitvi, da iz vsebine tožničine prošnje z dne 31. 12. 2019 ne izhajajo nikakršne navedbe o spremembi dejanskega stanja ali pravne podlage, kot so bile navedene v prošnji z dne 31. 12. 2018, o kateri je bilo pravnomočno odločeno z odločbo Bpp 16/2019 z dne 11. 1. 2019.

7. Tožnica v tožbi temu sicer oporeka ter pavšalno navaja, da »leto 2018 ni isto, kot leto 2019« ter med drugim omenja napade in prisilno sterilizacijo leta 2019. Pri tem pa ne navede, katera so tista nova dejstva, ki jih je navedla v prošnji, ki kažejo na spremembo dejanskega stanja v primerjavi z dejanskim stanjem, ki je bilo podlaga za izdajo odločbe Bpp 16/2019 z dne 11. 1. 2019. Da bi navedla taka dejstva, pa ne izhaja niti iz prošnje, ki je del upravnih spisov.

8. Glede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je v zadevi odločilo po sodniku posamezniku na podlagi 2. alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1.