Appeal dismissed; service by mail valid unless recipient proves unauthorized agent receipt.

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 535,50 EUR, v 15 dneh.

[JEDRO]

Domneva o popolnosti in resničnosti podatkov, ki so vneseni v javno listino je sicer izpodbojna, vendar njene dokazne moči ni mogoče ovreči zgolj z golim zanikanjem dejstva, ki ga izkazuje, saj bi s tem izničil učinek zakonske domneve, ki je prav v prevalitvi trditvenega in dokaznega bremena na nasprotno stranko. Dokazna moč javne listine se lahko izpodbije samo z dokazovanjem neresničnosti v njej navedenega dejstva. Trditveno in dokazno breme za v pritožbi zatrjevano dejstvo, da vročilnice ni podpisala oseba, ki je poštnemu uslužbencu ob vročitvi dala vtis, da gre za pooblaščenko tožene stranke, je bilo tako v celoti na strani tožene stranke. Ta mora svoje trditve prepričljivo utemeljiti in zanje predložiti tudi ustrezne dokaze, ki ob obravnavi pritožbe vzbudijo resen dvom v pravilnost vročitve.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 318. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP izdalo zamudno sodbo, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.475,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Obe stranki sta priglasili pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. oziroma 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ker naj bi ji bila tožba nepravilno vročena. Po vpogledu v sodni spis pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožbo s prilogami in ostalimi sodnimi pisanji toženi stranki vročalo v odgovor skladno s Konvencijo o vročitvi sodnih in zunajsodnih listin v civilnih in gospodarskih zadevah (Ur. l. RS – mednarodne pogodbe št. 19/2000; Haaška konvencija). Dne 31. 12. 2018 je sodišče prve stopnje s strani švicarskega pristojnega organa (Višje sodišče kantona ...) prejelo obvestilo, da je bila toženi stranki pošiljka vročena dne 11. 12. 2018 (obvestilo list. 14). Iz obvestila o sledenju pošiljke z dne 12. 12. 2018 (C1) izhaja, da je prevzem pošiljke pri toženi stranki s svojim podpisom potrdila oseba B. E. K. dne 11. 12. 2018 v vlogi pooblaščenke (Befolmachtigber). Tožena stranka v pritožbi navaja, da švicarski zakon o pravdnem postopku (CPC) vročitev pisanj pravni osebi in subjektom vpisa v register ureja bistveno podobno kot slovenski ZPP, ki v prvem odstavku 133. člena določa, da se pravnim osebam samostojnim podjetnikom posameznikom in drugim subjektom vpisa v register vroča tako, da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem pošte, ali delavcu, ki je v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu ali zakonitemu zastopniku ali prokuristu. Pritožba trdi, da oseba, ki je podpisala potrdilo o vročitvi (B. E. K.) ni bila v delovnem ali v drugem civilno pravnem razmerju s toženo stranko in da ni bila pooblaščena za sprejem pisanj tožene stranke, in da je oseba s tem imenom toženi stranki neznana. Navaja še, da je bila z vročitvijo tožbe seznanjena šele dne 16. 12. 2018, ko je zadevno pisanje dejansko prejela.

5. V skladu z ustaljeno sodno prakso (na katero opozarja tožeča stranka tudi v odgovoru na pritožbo) ima pravilno izpolnjena in podpisana poštna vročilnica naravo in pomen javne listine, ki dokazuje resničnost tistega, kar je v njej potrjeno ali določeno (224. člen ZPP). Domneva resničnosti podatkov, ki so v njej navedeni, se nanaša tudi na dejstvo, da je vročilnico podpisal naslovnik oziroma za sprejem pošiljk pri naslovniku pooblaščena oseba. Pri tem je opozoriti, da se pooblastilo za sprejem pošiljke delavcu, ki je v pisarni oziroma poslovnem prostoru ali na sedežu pravnega subjekta, domneva. Delavca ne gre izenačevati s pojmom iz delovnih razmerij, pač pa je delavec v smislu 133. člena ZPP vsakdo, ki je bil po kakršnemkoli naročilu ali z vednostjo pravne osebe v pisarni ali poslovnem prostoru, kjer je za pravno osebo opravljal kakršenkoli posel. Tudi takšna oseba je upravičena sprejeti sodno pošiljko, četudi nima posebnega pooblastila (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 113/2006). Vročitev tako ne bi bila pravilna zgolj v primeru, če bi tožena stranka dokazala, da je pisanje prevzel naključni obiskovalec ali stranka pravne osebe oziroma kdorkoli, ki bi se nahajal v poslovnih prostorih tožene stranke s povsem drugim namenom (glej sodbo VSL II Cpg 785/2017).

6. Domneva o popolnosti in resničnosti podatkov, ki so vneseni v javno listino je sicer izpodbojna, vendar njene dokazne moči ni mogoče ovreči zgolj z golim zanikanjem dejstva, ki ga izkazuje, saj bi s tem izničil učinek zakonske domneve, ki je prav v prevalitvi trditvenega in dokaznega bremena na nasprotno stranko (to je toženo stranko). Dokazna moč javne listine se lahko izpodbije samo z dokazovanjem neresničnosti v njej navedenega dejstva. Trditveno in dokazno breme za v pritožbi zatrjevano dejstvo, da vročilnice ni podpisala oseba, ki je poštnemu uslužbencu ob vročitvi dala vtis, da gre za pooblaščenko tožene stranke, je bilo tako v celoti na strani tožene stranke. Ta mora svoje trditve prepričljivo utemeljiti in zanje predložiti tudi ustrezne dokaze, ki ob obravnavi pritožbe vzbudijo resen dvom v pravilnost vročitve.

7. Tožena stranka zahtevanemu trditvenemu in dokaznemu standardu v obravnavani zadevi ni zadostila. Ni pojasnila, kako je lahko v obravnavani situaciji prišlo do tega, da je prevzem pošiljke pri njej podpisala njej neznana oseba, čeprav je le tožena stranka edino kompetentna za razjasnitev neobičajnega in nenavadnega dejstva, da pri njej pošiljke prevzemajo povsem neznani ljudje. Do prevzema pošiljke je nedvomno prišlo v poslovnih prostorih tožene stranke, ki jih je le-ta dolžna imeti pod nadzorom, kar pomeni, da mora tožena stranka vedeti, kdo se v teh poslovnih prostorih nahaja v delovnem času in bi zato morala nedvomno preveriti identiteto E. B. K., ki je v obravnavanem primeru nastopala kot njena pooblaščenka. Tožena stranka tudi ni pojasnila, kako sicer poteka organizacija prejema pošiljk, kot utemeljeno opozarja tožeča stranka v odgovoru na pritožbo, predvsem pa tudi ni pojasnila, na kakšen način je sodno pošiljko dne 16. 12. 2018, kot sama trdi, vendarle prejela. Nenazadnje pa ima oseba, ki je pošiljko prevzela, isti priimek kot firma tožene stranke, zato tudi ni prepričljiva trditev pritožbe, da je toženi stranki navedena oseba neznana.

8. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo. Ker s pritožbo ni uspela, je dolžna tožena stranka sama nositi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v višini sestave za odgovor na pritožbo po priglašenem stroškovniku (875 točk po tar. št. 21) in 2 % materialnih stroškov.