Appeal dismissed; court upheld liability for injury on uncleared public sidewalk despite plaintiff's alleged contributory negligence.

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Glede na pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje: da pločnik ni bil očiščen, da je tožnik zaznal, da so tla spolzka in je zato hodil tik ob steni, počasi in previdno in da je imel obute zimske čevlje s profilom, je pravilen zaključek, da tožnik ni soprispeval k nastanku škode.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 5. 2018 dalje in ji povrniti 2.041,47 EUR pravdnih stroškov, v korist proračuna pa še 319,40 EUR, v presežku do vtoževani 23.700,00 EUR je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Takšno sodbo izpodbijata obe pravdni stranki. Tožnik izpodbija sodbo v njenem zavrnilnem delu, uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom spremembe izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Tožena stranka izpodbija sodbo v njenem ugodilnem delu, prav tako iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP s predlogom spremembe izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno, da določi tožeči stranki vsaj 70 % soprispevek k nastali škodi in še podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pravdni stranki na pritožbo druge nista odgovorili.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Sodišče prve stopnje je v tem pravdnem postopku na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, zato pritožbeno sodišče v celoti povzema pravilne razloge in zaključke sodišča prve stopnje in le še glede na izrecna pritožbena izvajanja dodaja:

6. Ne drži, da zavarovancu tožene stranke ni mogoče očitati odgovornosti za škodo, nastalo tožniku. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je zavarovanec tožene stranke krivdno odgovoren za škodo, nastalo tožniku.

7. Tožnik je padel na pločniku, ki je javna površina na območju Mestne občine Maribor, zato je ta oziroma njen komisionar - zavarovanec tožene stranke, dolžna poskrbeti, da bi bila sporna površina v stanju, ki bi omogočalo njeno varno uporabo. Iz fotografij, ki ju je sodišče prve stopnje vpogledalo (A 2) je jasno vidno, da pločnik, na katerem je padel tožnik, ni bil očiščen. S takšnim zaključkom je sodišče prve stopnje ugotovilo protipravnost ravnanja zavarovanca tožene stranke. Stanje pločnika, kakor izhaja iz fotografije, pomeni ugodne pogoje za nastop škode. Tožnik je padel na neočiščenem pločniku in se poškodoval, kar pomeni, da je podana vzročna zveza med neočiščenim pločnikom (ki bi ga moral očistiti zavarovanec tožene stranke) in škodo, ki je tožniku nastala ob padcu.

8. Tožena stranka priznava, da se zimska služba na dan škodnega dogodka ni opravljala, se je pa izvajala en dan prej in en dan kasneje. Z rednim čiščenjem in posipanjem je mogoče zagotoviti očiščenost pohodnih površin, tožena stranka pa niti ne trdi, da bi njen zavarovanec poskrbel za posipanje, kar bi bilo, glede na stanje pločnika razvidno iz fotografije, nujno potrebno.

9. Protispisna je pritožbena trditev, da iz fotografije izhaja, da je pločnik bil očiščen.

10. Pritožbeno sodišče zavrača tudi vsa pritožbena izvajanja, da je za nastanek škode podan soprispevek tožnika. Glede na pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje: da pločnik ni bil očiščen, da je tožnik zaznal, da so tla spolzka in je zato hodil tik ob steni, počasi in previdno in da je imel obute zimske čevlje s profilom, je pravilen zaključek, da tožnik ni soprispeval k nastanku škode. Takšnega zaključka ne morejo izpodbiti pritožbena izvajanja, da ob steni ni bilo niti snega niti ledu, saj je ta trditev protispisna - v nasprotju s predloženo fotografijo.

11. Trditev, da je pločnik pred tožnikom prehodilo že nekaj ljudi, ki se niso poškodovali, je pavšalna in nedokazana, predvsem pa ne more izpodbiti zaključka sodišča prve stopnje, da je tožnik padel na neočiščenem pločniku, na katerem je bil led oziroma zglajen sneg.

12. Neutemeljeni sta pritožbi obeh pravdnih strank glede višine določene odškodnine. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje:

- da je tožnik ob padcu utrpel kompliciran zlom gležnja,

- da je bil ob nezgodi star 29 let,

- da je trpel telesne bolečine, in sicer 10 dni hude, 3 do 4 tedne srednje hude in do končanega zdravljenja lažje (5 mesecev) ter naslednje nevšečnosti, operacija po petih dneh, dolgo ni smel stopiti na nogo, jemal je analgetike, uporabljal bergle do snetje mavca, imel je težave do dostopa do stanovanja, do katerega je 70 stopnic, zdravljenje je trajalo 8 mesecev, potreboval je negovalko in več pregledov,

- da je trpel primarni strah nekaj ur in sekundarnega tekom zdravljenja,

- da je trpel duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, kar se kaže v prizadetosti hoje po zahtevnem terenu, onemogočeni so mu tekmovalni športi, otežen popoln počep, ne igra več nogometa,

- da je trpel duševne bolečine zaradi skaženosti, saj ima zadebeljen gleženj, 3 brazgotine, vidne na meter in pol in zaradi brazgotin nosi nogavice, brazgotine pa so nedvomno vidne v kopalkah,

je dosojena odškodnina v skupni višini 15.000,00 EUR odmerjena pravilno, glede na vse opisane vrste nematerialne škode, torej v skladu z določilom 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in skladno z višinami odškodnin, ki so se za podobne škode izoblikovale v sodni praksi (sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2159/2015, sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 329/2009). Odškodnine iz naslova telesnih bolečin, odmerjena na 10.000,00 EUR, je po mnenju pritožbenega sodišča sicer odmerjena nekoliko previsoko, odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 3.000,00 EUR pa nekoliko prenizko, vendar je v celoti odmerjena odškodnina povsem primerna. Pravilno je odmerjena odškodnina iz naslova strahu v višini 1.200,00 EUR in skaženosti v višini 800,00 EUR.

13. Pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa pri uradnem preizkusu zadeve ni našlo tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolnžosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je na podlagi določila 353. člena ZPP pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, zato nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).