Appeal dismissed; state not required to provide free appeals, only exemption for indigent parties.

Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

[JEDRO]

Iz pravice do sodnega varstva ne izhaja, da bi morala država zagotoviti brezplačno varstvo, iz pravice do pravnega sredstva pa ne, da bi morala država zagotoviti brezplačna vlaganja pritožb in drugih pravnih sredstev zoper odločitve sodišč.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo pritožbi nasprotne udeleženke, obe z dne 3. 7. 2019, zoper sklepa sodišča z dne 30. 5. 2019 in z dne 6. 6. 2019.

2. Zoper sklep je nasprotna udeleženka vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, kršitev Ustave RS, kršitev Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in o pritožbah vsebinsko odloči. Navaja, da je sodišče dolžno presojati pritožbo ne glede na plačilo sodne takse, višina takse je glede na njene nizke prejemke previsoka in nesorazmerna. S plačilom sodne takse ji sodišče onemogoča sodno varstvo do katerega ima po 23. členu Ustave in konvencije pravico. Sodišče ni izvedlo javnega sojenja, rok za pritožbo 15 dni ni v skladu z Ustavo RS in EKČP. Cenitev ni realna, saj ne upošteva, da je zemljišče del zazidljive parcele. Odškodnina je tako določena prenizko.

3. Predlagateljica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz pravice do sodnega varstva ne izhaja, da bi morala država zagotoviti brezplačno varstvo, iz pravice do pravnega sredstva pa ne, da bi morala država zagotoviti brezplačna vlaganja pritožb in drugih pravnih sredstev zoper odločitve sodišče. Država lahko dostop do sodišč in vlaganja pravnih sredstev zoper njihove odločitve pogojuje s plačilom sodnih taks, podlago za to pa ima v 146. členu Ustave RS. Tudi ESČP plačila sodne takse ne pojmuje kot tako omejitev izvrševanja pravice do dostopa do sodišča iz prvega odstavka 6. člena EKČP, ki bi bila sama po sebi nedopustna. Je pa ustavnopravna dolžnost zakonodajalca, da v primeru, če naloži obveznost plačila sodne takse, obenem predvidi institut oprostitve plačila sodnih taks oziroma drugih ustreznih taksnih olajšav za tiste, ki plačila ne zmorejo. 1

6. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje predlog nasprotne udeleženke za oprostitev plačila sodnih taks za pritožbi zoper sklepa z dne 30. 5. 2019 in 6. 6. 2019, zavrglo. Odločitev je pravnomočna in nanjo je pritožbeno sodišče vezano. V posledici je bila nasprotna udeleženka takso za pritožbi dolžna plačati, česar pa po neprerekanih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ni storila. Nasprotna udeleženka, ob tem, da je bil njen predlog za oprostitev plačila sodnih taks zavržen, tudi ni z ničemer izkazala, da taksa (2 x po 20,00 EUR) predstavlja zanjo nepremostljivo stroškovno oviro, ne gre pa tudi ne za nesorazmerno visoko višino sodne takse.

7. Določitev 15 dnevnega roka za pritožbo zoper izpodbijani sklep, temelji na zakonu in je rok tudi časovno ustavnopravno skladen in tudi ne pomeni posega v pravico nasprotne udeleženke do izjave, saj ne gre za zahtevnejše dejansko ali pravno vprašanje. Odločitev potem, ko je bilo ugotovljeno, da sodna taksa ni plačana, pa tudi ni zahtevala javnega sojenja.

8. Ostale pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vsebinsko odločitev (odmero odškodnine), na odločitev o zavrženju pritožb zaradi neplačila sodne takse, ne morejo vplivati.

9. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je pritožbi v posledici neplačila sodne takse štelo za umaknjeni oziroma odločitev o njunem zavrženju, je torej pravilna in zakonita (tretji odstavek 105.a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku – ZNP-1).

10. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

1 Primerjaj odločbe Ustavnega sodišča U-I-46/15, U-I-112/98, U-I-213/03, sodba ESČP v zadevi Kreuz proti Poljski z dne 19. 6. 2001.