Appeal allowed; court reversed first instance for failing to distinguish financial from business debts under ZFPPIPP.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court granted the appeal, vacated the first-instance decision, and remanded the case for a new trial. The plaintiff argued that as the sole holder of 160,000 EUR in financial claims, they met the 20% threshold required to initiate bankruptcy proceedings, a claim supported by an auditor's report. The lower court incorrectly rejected this by relying solely on the debtor's public annual report which showed zero financial debts, failing to account for the auditor's finding that the disputed amount represented 100% of the actual financial obligations. The court ruled that the first instance misapplied the ZFPPIPP by not distinguishing between financial and business debts, necessitating a retrial with the correct legal framework.
Legislator headnote
AI generatedZFPPIPP 20a; ZFPPIPP 221j: The court must distinguish between financial and business debts when calculating the threshold for initiating bankruptcy proceedings; failure to do so renders the decision erroneous and requires remand.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedFull text
Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.
[JEDRO]
Ob upoštevanju revizorskega mnenja se tako izkaže za napačno sklepanje sodišča prve stopnje, „da bi moral biti upnik imetnik terjatve do dolžnika v znesku najmanj v višini 266.994,20 EUR, da bi bil aktivno legitimiran za vložitev predloga upniške prisilne poravnave.“ Do navedenega nepravilnega zaključka sodišča prve stopnje je prišlo, ker sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določil ZFPPIPP in ni upoštevalo razlikovanja med finančnimi in poslovnimi terjatvami (oziroma obveznostmi, 20a. člen ZFPPIPP).
[OBRAZLOŽITEV]
1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo predlog za začetek postopka prisilne poravnave.
2. Zoper ta sklep se je pravočasno pritožil upnik M. V. iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in (smiselno) predlagal, naj višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za začetek postopka prisilne poravnave ugodi.
3. Pritožba je utemeljena.
4. Pritožnik (upnik) ponavlja svojo trditev iz predloga za začetek prisilne poravnave nad dolžnikom, da je imetnik 100% finančnih terjatev do dolžnika, kar je v neodvisnem mnenju brez pridržka ugotovil pooblaščeni revizor. Zato nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, ki je zavrglo njegov predlog za začetek postopka prisilne poravnave, ker je ocenilo, da upnikova zatrjevana terjatev v znesku 160.000,00 EUR ne predstavlja 20% finančnih obveznosti dolžnika, izkazanih v zadnjem javno objavljenem letnem poročilu dolžnika, zaradi česar je ugotovilo, da upnik nima položaja upravičenega predlagatelja.
5. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno povzelo določbo 221j. člena ZFPPIPP, v nadaljevanju pa je pri odločitvi upoštevalo le zadnje javno objavljeno letno poročilo dolžnika za leto 2018 (iz katerega res izhaja, da dolžnikove kratkoročne poslovne obveznosti znašajo 1.334.971,00 EUR) in navedlo, da to izhaja tudi iz revizorjevega poročila. Pri tem ni upoštevalo, da je revizor v ugotovitvah zapisal, da so sicer ugotovili, da je znesek finančnih obveznosti dolžnika, izkazanih v zadnjem javno objavljenem letnem poročilu dolžnika na dan 31.12.2018, znaša 0 EUR in nato pojasnil, da so po izvedbi dogovorjenih postopkov, v katerih so na podlagi dokumentacije (pogodbe, bančni izpiski) ugotovili, da bi morale ob pravilnem knjiženju in upoštevanju SRS 2016 finančne obveznosti dolžnika na dan 31.12.2018 znašati 160.000,00 EUR, vendar pa so vse te obveznosti prikazane med poslovnimi obveznostmi na kontu 2650. Revizor je ugotovil, da vse dolžnikove obveznosti na dan 31.12.2018 znašajo 1.334.971,00 EUR, zmanjšane za finančne obveznosti v višini 160.000,00 EUR pa bi morale znašati 1.174.971,00 EUR. Skupni znesek predlagateljevih finančnih terjatev do dolžnika na dan 31.12.2018 znaša 160.000,00 EUR in tako delež predlagatelja v skupno izkazanih finančnih obveznostih dolžnika znaša 100%.
6. Ob upoštevanju revizorskega mnenja se tako izkaže za napačno sklepanje sodišča prve stopnje, „da bi moral biti upnik imetnik terjatve do dolžnika v znesku najmanj v višini 266.994,20 EUR, da bi bil aktivno legitimiran za vložitev predloga upniške prisilne poravnave.“ Do navedenega nepravilnega zaključka sodišča prve stopnje je prišlo, ker sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določil ZFPPIPP in ni upoštevalo razlikovanja med finančnimi in poslovnimi terjatvami (oziroma obveznostmi, 20a. člen ZFPPIPP).
7. Zaradi navedenega je višje sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Višje sodišče samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti navedenih pomanjkljivosti, saj dejstva, ki jih navaja pritožnik, do sedaj niso bila (ustrezno) obravnavana. V kolikor bi jih prvič obravnavalo višje sodišče, bi s tem nesorazmerno poseglo v ustavno pravico dolžnice do pravnega sredstva (prim. sklep VS RS Cp 32/2019). V položaju, ko vrnitev zadeve v ponovno sojenje že na prvi pogled ne pomeni kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa je razveljavitev izpodbijanega sklepa smotrna.
8. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku ob upoštevanju ustreznih določil ZFPPIPP in predloženega revizorskega mnenja ponovno presoditi, ali so za začetek postopka prisilne poravnave na upniški predlog izpolnjene predpisane predpostavke in ponovno odločiti o upnikovem predlogu za začetek postopka prisilne poravnave nad dolžnikom.
9. Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.