Appeal dismissed; assignment of claim valid without transfer agreement if other evidence proves assignment.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the appeal against the first-instance judgment, confirming the plaintiff's right to claim payment based on a valid assignment of debt. The defendant argued that the plaintiff lacked active standing because the specific assignment agreement was not produced, yet the court found the original loan contract and bank documents sufficient to prove the transfer of rights. Consequently, the court ruled that parties are not obligated to submit a separate assignment agreement when other appropriate evidence demonstrates the transfer, thereby upholding the lower court's decision.
Legislator headnote
AI generated417. člen OZ; 419. člen OZ: An assignee may transfer a claim via contract with a third party without the debtor's consent, and parties need not submit a specific assignment agreement if other evidence sufficiently proves the transfer of the claim.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.
II. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama.
[JEDRO]
Stranki ob prenosu terjatve dolžniku nista dolžni predložiti pogodbe o prenosu terjatve, če za dokazovanje prenosa terjatve razpolagata z drugim ustreznim dokazilom.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Z izpodbijano sodbo je sodišče naložilo toženi stranki, da tožeči plača znesek 821,55 EUR s pripadki (I.) in stroške postopka v znesku 400,66 EUR s pripadki (III.).
2. Odločitev sodišča v ugodilnem delu s pritožbo izpodbija tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi navaja, da tožeča stranka ni izkazala aktivne legitimacije v tem postopku, saj Pogodbo o potrditvi odstopa z dne 8. 8. 2017 ne dokazuje, da je prišlo do prenosa vtoževane terjatve s strani X. banke na tožečo stranko. Zato tožeča stranka nima pravne podlage, da terja plačilo zneska 821,55 EUR s pripadki.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. Tožena stranka tudi v pritožbenem postopku ponavlja ugovore, o katerih se je sodišče prve stopnje že opredelilo. Materialnopravne zaključke sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče v celoti sprejema, zato se v izogib ponavljanju sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi.
5. Jedro spora v pritožbenem postopku ostaja, ali je vtoževana terjatev s sklenitvijo Pogodbe o potrditvi odstopa z dne 5. 8. 2016 med tožnikom in X. banko veljavno prenesena na tožečo stranko.
6. Upnik lahko vedno s pogodbo, ki jo sklene s kom tretjim, nanj prenese svojo terjatev (417. člen OZ). Za prenos terjatve privolitev dolžnika ni potrebna (419. člen OZ). V pritožbenem postopku ni spora o višini zneska, ki ga tožena stranka dolguje. Že sodišče prve stopnje pa je v 15. točki obrazložitve pravilno izpostavilo, da stranki ob prenosu terjatve dolžniku nista dolžni predložiti pogodbe o prenosu terjatve, če za dokazovanje prenosa terjatve razpolagata z drugim ustreznim dokazilom. Iz pogodbe izhaja, da sta kot podpisnici v imenu X. banke d.d. podpise overili J. R. in V. P., iz 1. točke pogodbe pa, da se pogodbeni stranki strinjata in potrjujeta, da je banka spodaj navedene terjatve do dolžnikov vključno z vsemi povezanimi stranskimi pravicami odstopila družbi D., ki jih je prevzela, tako da so pravno veljavno odstopljene in prenesene na novega imetnika družbo D. Pogodbeni stranki sta torej bili soglasni, da je X. banka tožniku kot novemu upniku odstopila terjatve, tožnik pa jih je izrecno prevzel. Iz pogodbe še sledi, da je njena priloga seznam terjatev 722 dolžnikov, kar pomeni, da se ta priloga šteje kot del pogodbe. Tudi pritožbeno sodišče zato sprejema prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da je bila terjatev do tožene stranke po številki pogodbe 000 veljavno odstopljena oziroma prenesena na novega upnika, tožečo stranko. Terjatev je označena s številko pogodbe o ustanovitvi in vodenja računa z dne 23. 5. 2014, kar omogoča jasno identifikacijo.
7. Tožeča stranka je v postopku na prvi stopnji uspela z glavnico v celoti. Delno je bil zavrnjen le zahtevek v delu, ki se nanaša na tek zamudnih obresti in del stroškov izvršilnega postopka, kar pa na uspeh o glavni stvari ne vpliva, zato poseg v odločitev o stroških postopka ni bil potreben.
8. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijanem delu točke I in III potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
9. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP in prvim odstavkom 165. člena ZPP).