Appeal dismissed; employer's prior payment of unemployment benefits does not reduce employer's liability for illegal contract termination damages.

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

[JEDRO]

Ne drži navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenosti zahtevka upoštevati, da bi tožeča stranka mogla in morala v sporu o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi uveljavljati znižanje svojih obveznosti za nadomestila, ki jih je njen delavec prejel od tožene stranke in je torej v posledici opustitve tožeče stranke ta del izostal iz izreka sodbe delovnega sodišča. V razveljavitvenem sklepu I Cpg 224/2017 z dne 21. 6. 2018 je višje sodišče izpostavilo, da je v primeru, ko izrek pravnomočne sodbe delovnega sodišča ni vseboval upravičenja tožeči stranki, da odšteje že izplačana nadomestila s strani tožene stranke, tožeča stranka nedvomno izpolnila nekaj, kar je bila tudi dolžna plačati. Četudi torej tožeča stranka ugovora znižanja njenih obveznosti v sodbi delovnega sodišča ni uveljavljala in do njega v izreku sodbe delovnega sodišča ni prišlo, to tožene stranke ne more razbremeniti njene odgovornosti povračila izplačanega nadomestila tožeči stranki, katere podlaga je neposredno v zakonu. Zakonodaja namreč te opustitve ne sankcionira z izgubo delodajalčeve pravice, zato ta okoliščina ne more biti pravno relevantna.

Glede argumenta, da bi tožena stranka v primeru ugoditve tožbenemu zahtevku nadomestilo izplačala dvakrat, pa je višje sodišče v omenjenem razveljavitvenem sklepu tudi že pojasnilo, da s takšnim izplačilom tožena stranka ne bi bila oškodovana, saj je z vzpostavitvijo delovnega razmerja za nazaj odpadla podlaga, da tožena stranka delavcu izplača nadomestilo na podlagi tretjega odstavka 34. člena ZZVZZ in bi zavod nakazana nadomestila na podlagi tretjega odstavka 190. člena OZ lahko terjal nazaj.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo v plačilo znesek 29.740,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 8. 2014 (I. točka izreka); zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 1.168,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 8. 2013 ter za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 24.231,77 EUR od 22. 8. 2013 do 23. 8. 2014 ter od zneska 5.508,65 EUR od 23. 12. 2013 do 23. 8. 2014 (II. točka izreka); odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške postopka v znesku 4.387,84 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožila tožena stranka, predlagala ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe ter v celoti zavrnitev tožbenega zahtevka.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ni utemeljeno sklicevanje tožene stranke na določbo 140. člena Zakona o urejanju trga dela – ZUTD. Postopek izplačevanja sredstev med Zavodom RS za zaposlovanje in toženo stranko ni predmet tega postopka. Do izplačil delavcu ni prišlo po določbah ZUTD, temveč po določbah Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju – ZZVZZ, kar v pritožbi priznava tudi tožena stranka.

6. Ne drži niti navedba, da bi moralo sodišče pri presoji utemeljenosti zahtevka upoštevati, da bi tožeča stranka mogla in morala v sporu o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi uveljavljati znižanje svojih obveznosti za nadomestila, ki jih je njen delavec prejel od tožene stranke in je torej v posledici opustitve tožeče stranke ta del izostal iz izreka sodbe delovnega sodišča. V razveljavitvenem sklepu I Cpg 224/2017 z dne 21. 6. 2018 je višje sodišče izpostavilo, da je v primeru, ko izrek pravnomočne sodbe delovnega sodišča ni vseboval upravičenja tožeči stranki, da odšteje že izplačana nadomestila s strani tožene stranke, tožeča stranka nedvomno izpolnila nekaj, kar je bila tudi dolžna plačati. Četudi torej tožeča stranka ugovora znižanja njenih obveznosti v sodbi delovnega sodišča ni uveljavljala in do njega v izreku sodbe delovnega sodišča ni prišlo, to tožene stranke ne more razbremeniti njene odgovornosti povračila izplačanega nadomestila tožeči stranki, katere podlaga je neposredno v zakonu (137. člen ZDR-1). Zakonodaja namreč te opustitve ne sankcionira z izgubo delodajalčeve pravice, zato ta okoliščina ne more biti pravno relevantna (12. točka razveljavitvenega sklepa).

7. Glede argumenta, da bi tožena stranka v primeru ugoditve tožbenemu zahtevku nadomestilo izplačala dvakrat, je višje sodišče v 15. točki razveljavitvenega sklepa (enak argument je namreč tožena stranka podala v odgovoru na pritožbo tožeče stranke, na podlagi katere je bil izdan navedeni razveljavitveni sklep) prav tako že pojasnilo, da s takšnim izplačilom tožena stranka ne bi bil oškodovana, saj je z vzpostavitvijo delovnega razmerja za nazaj odpadla podlaga, da tožena stranka delavcu izplača nadomestilo na podlagi tretjega odstavka 34. člena ZZVZZ in bi zavod nakazana nadomestila na podlagi tretjega odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika – OZ lahko (moral) terjal (terjati) nazaj.

8. Ker se zoper odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka tožena stranka pritožuje le v posledici očitane napačne odločitve o glavni terjatvi, glede na siceršnje razloge višje sodišče soglaša tudi z odločitvijo o stroških.

9. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. Nobena stranka ni priglasila stroškov pritožbenega postopka, zato višje sodišče o njih ni odločalo.