Legislator Case Law & Legislation
VSL Sklep Cst 197/2020 ECLI:SI:VSLJ:2020:CST.197.2020 AI generated

Court dismisses appeal, ruling employer-paid work expenses are bankruptcy estate assets under ZIZ Art. 101.

Case Number VSL Sklep Cst 197/2020
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The appellate court rejected the debtor's appeal, upholding the first-instance decision to exclude employer-paid work expenses from bankruptcy exemptions. The debtor argued that transport and food costs were essential living expenses, while the court noted these items are not listed in Article 101 of the Enforcement and Security Act. Consequently, the court determined these funds constitute part of the bankruptcy estate because no statutory provision exempts them.

Legislator headnote

AI generated

Art. 101 ZIZ; Art. 389(1) ZFPPIPP: Employer-paid expenses for work transport, food, and vacation refunds are not exempt from the bankruptcy estate as they are not enumerated in Article 101 of the Enforcement and Security Act.

Keywords

AI generated
bankruptcy estate enforcement exemptions work transport costs employer paid expenses ZIZ Article 101 personal bankruptcy asset exclusion

Cited Legislation

AI generated

Cited Case Law

AI generated
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Pritožba se zavrne in s sklep sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Stroški prevoza na delo, prehrane in drugi prejemki, ki jih delavcu izplačuje delodajalec in ki niso navedeni v 101. členu ZIZ, spadajo v stečajno maso.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog stečajnega dolžnika z dne 26. 02. 2020 za izvzem prilivov iz delovnega razmerja (povračilo stroškov za prevoz, prehrano, regresa za letni dopust ter jubilejne nagrade) iz stečajne mase.

2. Dolžnik je vložil pravočasno pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje. V pritožbi navaja, da predstavljajo stroški prevoza na delo in iz dela (46 km v obe smeri dnevno) ter stroški prehrane (službovanje tudi po 12 ur dnevno) nujne stroške, ki jih plačuje iz minimalne plače in znašajo vsak mesec še okrog 200,00 EUR. Nadalje pojasnjuje svoj težak socialni položaj ter navaja, da bi regres in jubilejno nagrado potreboval za pokritje raznih življenjskih stroškov, kot so stroški registracije avtomobila, ogrevanja in drugo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi njegovemu predlogu za izvzem prilivov iz delovnega razmerja iz stečajne mase.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedlo, da okvir prejemkov, ki so izvzeti iz izvršbe, določa 101. člen ZIZ ter da so lahko zato izvzeti le tisti prejemki, za katere je tako določeno v navedeni določbi. Prejemki iz naslova povrnitve stroškov prehrane, prevoza, regresa ter ostali prejemki v zvezi z delom ne spadajo med terjatve, na katere bi bila izvršba omejena ali izključena, saj v določbi 101. člena ZIZ niso navedeni. Sodišče prve stopnje je zato predlog dolžnika za izvzetje navedenih prejemkov v zvezi z delom zavrnilo kot neutemeljenega.

5. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, spadajo v stečajno maso v postopku osebnega stečaja, poleg premoženja iz drugega odstavka 224. člena ZFPPIPP, tudi plača in drugi prejemki, ki jih dolžnik pridobi med postopkom osebnega stečaja, razen prejemkov, ki so po tem zakonu izvzeti iz stečajne mase ali spadajo v stečajno maso v omejenem znesku (prvi odstavek 389. člena ZFPPIPP). Prejemki, ki jih navaja dolžnik, to je stroški prevoza na delo, ki jih dolžniku izplačuje delodajalec, povračilo stroškov za prehrano, regres za letni dopust ter jubilejna nagrada, niso izvzeti iz stečajne mase, saj niso navedeni med prejemki, ki jih določa 101. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) v zvezi z 2. točko drugega odstavka 389. člena ZFPPIPP. To pa pomeni, da spadajo v stečajno maso, saj v zakonu ni podlage za njihovo izvzetje iz stečajne mase. Iz navedenih materialnopravnih razlogov je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, dolžnik pa s pritožbenimi navedbami glede višine stroškov, ki jih ima s prevozom na delo, prehrano med delovnim časom ter drugimi stroški, potrebnimi za življenje (stroški registracije, ogrevanja,...), ne more biti uspešen.

6. Dolžnik v pritožbi navaja še, da potrebuje prevoz, da pride v službo in domov, saj ima do službe 46 km v obe smeri dnevno, da ima z avtomobilom tudi stroške vzdrževanja, registracije. Zatrjuje, da gre za nujne stroške, brez katerih dela ne more opravljati. Stališče, ki izhaja iz sodne prakse višjega sodišča (primerjaj Cst 303/2018, Cst 8/2017, Cst 505/2013) je, da mora dolžnik, ki želi doseči plačilo stroškov prevoza, vložiti predlog za plačilo stroškov prevoza na delo iz stečajne mase posebej za vsak mesec, ga zneskovno specificirati in ustrezno obrazložiti ter izkazati, da so mu stroški prevoza na delo v zatrjevani višini res nastali. Dolžnik torej lahko vloži predlog za plačilo stroškov prevoza, o katerem bo odločalo sodišče prve stopnje, ne more pa doseči izvzetje prilivov iz stečajne mase.

7. Po navedenem je dolžnikova pritožba neutemeljena. Prav tako ni podan nobeden od razlogov, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, vse v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).