Appeal dismissed; non-use due to obstruction does not render a servitude useless under Property Law.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Neuporaba poti zaradi preprečevanja s strani tožnikov ne more pomeniti nekoristnosti služnosti. Neizvrševanje služnostne poti ne pomeni nujno da služnost ni več koristna, saj je toženec ni uporabljal izključno zaradi ravnanja tožnikov, ki sta mu to preprečevala, je pa po sodni poti uveljavljal svojo pravico.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek. S primarnim zahtevkom sta tožnika zahtevala ugotovitev, da je stvarna služnost peš hoje in vožnje z vozili za kmetijske namene v korist parc. št. 187/4, 180/0 in 183/0 vse k.o. B. po parc. št. 192/1 k.o. B., po služnostni trasi, ki poteka v rahlem loku od javne ceste (parc. št. 659/1 k.o. B.), in sicer od dobro vidnega izvoza proti severu zahodu v dolžini približno 60 m in širini 3 m, pri čemer se na parc. št. 187/4 k.o. B. priključi v njenem skrajnem jugovzhodnem vogalu, kjer je notranji rob služnostne trase od severne stene hiše oddaljen 21,5 m v najbližji točki pa se notranji rob služnostne trase severozahodnemu vogalu hiše približa za 13,8 m, prenehala. Prav tako tožnika na podlagi sodbe v tem postopku zahtevata izbris služnosti iz zemljiške knjige. Zahtevek za ugotovitev prenehanja služnosti je tožeča stranka utemeljevala z njeno dolgoletno neuporabo (223. člen Stvarnopravnega zakonika - v nadaljevanju SPZ).

S podrednim zahtevkom sta tožnika zahtevala, da stvarna služnost opisana v primarnem tožbenem zahtevku preneha zaradi njene nekoristnosti za gospodujoče zemljišče in nastanek spremenjenih okoliščin in se tudi izbriše (222. člen SPZ).

2. Takšno sodbo izpodbijata tožnika glede zavrnitve podrednega zahtevka, uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom spremembe izpodbijane sodbe tako, da se podrednemu tožbenemu zahtevku ugodi.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pogoj za prenehanje služnosti po 222. členu SPZ je, da je služnost postala nekoristna za uporabo gospodujoče stvari ali če se bistveno spremenijo okoliščine v katerih je bila ustanovljena.

6. Neutemeljena je trditev tožnikov, da je tožena stranka od leta 1992 uporabljala alternativno služnostno pot v lasti Š. G. in je zato sporna služnost postala nekoristna. Tožena stranka je sporno služnost pridobila s sodno odločbo Okrajnega sodišča na Ptuju opr. št. P 29/2013 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 216/2016 z dne 3. 5. 2016 in vpisom v zemljiško knjigo. Šele s sodbo Višjega sodišča v Mariboru je tožena stranka lahko začela uveljavljati pravico izvajanja služnosti katere izvrševanje ji je ves čas onemogočala tožeča stranka.

7. Tožeča stranka je tožbo v tej pravdni zadevi vložila 8. 11. 2016, torej le 6 mesecev po tem, ko je toženec pridobil možnost na podlagi sodbe uveljavljati pravico izvrševanja sporne stvarne služnosti.

8. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo izpovedbe prič in verjelo tožencu, da je pot uporabljal od leta 2017 dalje, ko mu je bilo v izvršilnem postopku dovoljeno, da odstrani ves material s strani tožnikov navožen na služnostno pot. Priče na katere se sklicuje pritožba in izpovedujejo, da so bile na parceli tožnikov največ dvakrat na mesec s svojo izpovedbo nikakor ne morejo potrditi, da toženec po služnostni poti ni vozil.

9. Neuporaba poti zaradi preprečevanja s strani tožnikov ne more pomeniti nekoristnosti služnosti. Neizvrševanje služnostne poti ne pomeni nujno da služnost ni več koristna, saj je toženec ni uporabljal izključno zaradi ravnanja tožnikov, ki sta mu to preprečevala, je pa po sodni poti uveljavljal svojo pravico.

10. Toženec ima pravico služnosti po ugotovljeni trasi poti po zemljišču tožnikov, zato sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ugotavljati „alternativne poti“ po nepremičnini soseda Š. G. na kateri služnost tožnikov ni ugotovljena. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da mora toženec za vožnjo po „alternativni poti“ lastniku plačevati - tako sta izpovedala toženec in Š. G.. Na parceli Š. G. nesporno obstaja pot, vendar toženec na tej poti nima služnostne pravice vožnje, to pravico ima na nepremičnini tožnikov.

11. Služnost hoje in vožnje z vozili za kmetijske namene in njena trasa je bila pravnomočno določena s sodno odločbo leta 2016, zato ne more biti utemeljena trditev tožnikov, da so že pred tem pravdnim postopkom na sporni poti stala drevesa in vrt. Tega sodišče ob določitvi služnostne trase ni ugotovilo.

12. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da sporna služnost ni postala nepotrebna za uporabo gospodujočega zemljišča, pa tudi okoliščine se od sodbe P 29/2013 Okrožnega sodišča na Ptuju v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 216/2016 z dne 3. 5. 2016 niso bistveno spremenile.

13. Pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa ob uradnem preizkusu zadeve tudi ni našlo tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP), zato je na podlagi določila 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).