Legislator Case Law & Legislation
VSRS Sklep II DoR 92/2020 ECLI:SI:VSRS:2020:II.DOR.92.2020 AI generated

Appeal against non-final judgment dismissed; direct appeal required when disputed value exceeds 40,000 EUR.

Case Number VSRS Sklep II DoR 92/2020
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The Supreme Court dismissed the applicant's request for permission to appeal a non-final judgment in a labor dispute. The applicant argued that the court should have held a full trial regarding the claim for damages for a delay in justice, but the lower court had only partially granted the claim and remanded the amount determination. The court ruled that because the disputed value exceeded 40,000 EUR, the applicant was entitled only to a direct appeal to the first-instance court, not a permission to appeal, rendering the request inadmissible.

Legislator headnote

AI generated

Zakon o pravdnem postopku (ZPP); Če je revizijsko sporna vrednost pravnomočnega dela sodbe večja od 40.000 EUR, je neposredna revizija dovoljena, predlog za dopustitev revizije pa ni.

Keywords

AI generated
direct appeal requirement disputed value threshold permission to appeal inadmissible non-final judgment appeal labor dispute damages

Cited Legislation

AI generated

Cited Case Law

AI generated
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Predlog se zavrže.

[JEDRO]

Ker v obravnavani zadevi revizijsko sporna vrednost presega 40.000,00 EUR, ima tožnik glede že pravnomočnega dela odločbe na voljo kvečjemu neposredno revizijo (ki se v skladu s postopkovnimi pravili iz ZPP vloži pri sodišču prve stopnje), ne pa predloga za dopustitev revizije. Del vprašanj in trditev iz njegovega predloga za dopustitev revizije pa se vsebinsko nanaša tudi na višino zahtevka, glede česar niti še ne razpolaga s pravnomočno sodno odločbo, saj je bila zadeva v tem delu vrnjena v novo sojenje pred sodiščem prve stopnje.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožnik je zahteval povrnitev premoženjske škode, ki naj bi mu nastala zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v delovnem sporu.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako primarni kot tudi oba podredna tožbena zahtevka in tožniku naložilo povračilo pravdnih stroškov toženke.

3. Sodišče druge stopnje je (po ponovljenem sojenju) 2 delno ugodilo tožnikovi pritožbi in prvostopenjsko sodbo spremenilo v točki II.1.a) v zvezi s točko II.1.d) izreka, tako da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen, glede višine in v stroškovnem delu pa je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem je pritožbo zavrnilo ter izpodbijano sodbo v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdilo. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržalo za končno odločbo.

4. Tožnik je zoper odločbo sodišča druge stopnje vložil predlog za dopustitev revizije, v katerem zastavlja vprašanja: 1) ali je v primeru, ko je tožeči stranki (tudi) v tem primeru kršena pravica do sojenja v razumnem roku, sodišče druge stopnje dolžno razpisati glavno obravnavo in razjasniti tudi dejstva, ki zaradi napačne materialnopravne presoje v postopku niso bila izvedena; 2) ali je v taki situaciji pravilno, da se zadeva reši tako, da se zahtevku za odškodnino zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku delno ugodi, delno pa potrdi izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje, zgolj na podlagi besedne razlage zahtevka, ne da bi pri tem upoštevalo zahtevek tožnika, da se postavi izvedenca finančne stroke, da bi lahko na podlagi izvedenskega mnenja dokončno opredelil tožbeni zahtevek, in je zato tožnik postavljen v položaj, da mora glede razveljavljenega dela podati pritožbo, na pravnomočni del pa revizijo, da bi tako zavarovala možnost uveljavitve višine odškodnine, zatrjevane v postopku; in 3) ali je pravilna drugostopenjska potrditev odločitve sodišča prve stopnje, da inflacija ni pravno priznana škoda. Pomembnost predlaganih vprašanj utemeljuje s pomenom za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava in razvojem prava preko sodne prakse.

5. Predlog ni dovoljen.

6. Po prehodni določbi tretjega odstavka 125. člena novele ZPP-E se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele, pred sodiščem druge stopnje in pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona le, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona. Novela ZPP-E se je začela uporabljati 14. 9. 2017, sodišče prve stopnje pa je v tu obravnavani zadevi svojo odločbo izdalo 3. 2. 2017, zato se v postopku uporablja ZPP, kot je veljal pred začetkom uporabe novele ZPP-E.

7. V ZPP, kot je veljal pred začetkom uporabe novele ZPP-E, je bil uzakonjen dvotirni sistem revizije. Revizija je bila neposredno dovoljena, če je vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presegala 40.000,00 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP). Če glede na revizijsko sporno vrednost revizija ni bila neposredno dovoljena, jo je moralo revizijsko sodišče poprej dopustiti (drugi odstavek 367. člena ZPP). Ker v obravnavani zadevi revizijsko sporna vrednost presega 40.000,00 EUR, ima tožnik glede že pravnomočnega dela odločbe na voljo kvečjemu neposredno revizijo (ki se v skladu s postopkovnimi pravili iz ZPP vloži pri sodišču prve stopnje), ne pa predloga za dopustitev revizije. Del vprašanj in trditev iz njegovega predloga za dopustitev revizije pa se vsebinsko nanaša tudi na višino zahtevka, glede česar niti še ne razpolaga s pravnomočno sodno odločbo, saj je bila zadeva v tem delu vrnjena v novo sojenje pred sodiščem prve stopnje. Ker je revizija izredno pravno sredstvo, ki jo lahko stranke vložijo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP), revizija zoper nepravnomočno odločitev v nobenem primeru ne more biti dovoljena.

8. Vrhovno sodišče je zato predlog za dopustitev revizije zavrglo (377. člen Zakona o pravdnem postopku).

1 Njegovo predhodno sodbo je razveljavilo Vrhovno sodišče s sklepom II Ips 152/2018 z dne 5. 9. 2019 in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.