Appeal dismissed; court upholds advance security order for enforcement costs based on creditor's estimate.

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Pritožnik v ničemer ne prereka pravilnosti postavk, ki so ponujene v upnikovemu predračunu, zlasti ne zatrjuje razhajanja med izvršilnim naslovom in stroški iz priloženega predračuna (kar je pri stroških, ki se naložijo dolžniku ex-ante, torej kot položitev zneska, odločilno). O natančni višini potrebnih stroškov, tj. stroškov, ki bodo dejansko potrebni za realizacijo terjatve po izvršilnem naslovu, bo sodišče razpravljalo v kasnejši fazi postopka, ex-post glede na njihov nastanek, (če) ko bo na predlog izdalo dokončen sklep o višini stroškov.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dolžniku naložilo, da v roku 8 dni na račun sodišča založi znesek v višini 6.695,36 EUR za stroške, ki bodo nastali z izvršbo zaradi uveljavitve nedenarne terjatve in izročitve nepremičnine.

2. Zoper sklep se je pritožil dolžnik iz pritožbenega razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega (spremenjenega) dejanskega stanja. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Upnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je po izdaji sklepa o izvršbi dolžniku naložilo plačilo varščine za stroške, ki bodo nastali z opravo dovoljene izvršbe – izvršbe nadomestne nedenarne terjatve kot je opisana v sklepu o izvršbi (drugi odstavek 225. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ). Odločitev o višini stroškov je utemeljilo na predračunu, ki ga je priložil upnik (54-2019).

6. Dolžnik se z odločitvijo ne strinja zaradi spremenjenih okoliščin. Navaja, da je po izdaji sklepa o izvršbi del svoje obveznosti že izpolnil v obsegu kot je navedel v točki 2 pritožbenih navedb. Prilaga svoj predračun (4/19) in navaja, da so ta dejstva in okoliščine – torej delna izpolnitev – po vsej verjetnosti nastopila po trenutku, ko je upnica pridobila predračun 54-2019.

7. Višje sodišče se z odločitvijo sodišča prve stopnje strinja. Kolikor pritožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, ki so nastopili po izdaji sklepa o izvršbi in pred izdajo izpodbijanega sklepa, višje sodišče odgovarja, da se v tej fazi postopka ne razpravlja o tem, koliko je dolžnik dejansko že izpolnil oziroma katera dejanja še mora storiti, da bo obveznost v celoti in pravilno izpolnil. Že iz same pritožbe pa izhaja, da je v celoti ni izpolnil. Ali jo je izpolnil pravilno ali ne, bo sodišče ugotavljalo v nadaljevanju postopka. Sicer pa pritožnik v ničemer ne prereka pravilnosti postavk, ki so ponujene v upnikovemu predračunu, zlasti ne zatrjuje razhajanja med izvršilnim naslovom in stroški iz priloženega predračuna 54-2019 (kar je pri stroških, ki se naložijo dolžniku ex-ante, torej kot položitev zneska, odločilno), zatrjuje le naknadno spremembo dejanskega stanja.

8. O natančni višini potrebnih stroškov, tj. stroškov, ki bodo dejansko potrebni za realizacijo terjatve po izvršilnem naslovu, bo sodišče razpravljalo v kasnejši fazi postopka, ex-post glede na njihov nastanek, (če) ko bo na predlog izdalo dokončen sklep o višini stroškov (tretji odstavek 225. člena ZIZ). V tisti fazi bo sprejelo odločitev glede na takrat ponujeno trditveno in dokazno podlago in ob upoštevanju pravil postopka.

9. Višje sodišče sicer pritrjuje upniku, ki je v odgovoru na pritožbo opozoril, da cena storitve v tej zadevi ni odvisna zgolj od dolžnika (da bi si dolžnik to zagotovil, bi [bo] moral svojo obveznost izpolniti prostovoljno in to v celoti). Vendar to v tej fazi postopka ni bistveno, ker pravzaprav dolžnik same višine stroškov po predračunu, kolikor ne gre za količino del zaradi zmanjšanja potrebnih del, niti ne prereka.

10. Odločitev temelji na 2. točki 365. člena Zakona pravdnem postopku – ZPP. Pritožbeni razlogi, na katere je sodišče pazilo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), niso podani.

11. Pritožnik krije sam svoje pritožbene stroške. To velja tudi za stroške odgovora na pritožbo, saj upnik z odgovorom ni bistveno prispeval k odločitvi višjega sodišča. Odločitev temelji na petem in šestem odstavku 38. člena ZIZ.