Appeal court reverses first instance rejection of interim order due to insufficient evidence of asset dissipation risk.

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

O verjetnosti, potrebni za izdajo začasne odredbe, govorimo takrat, kadar so razlogi, ki govore za obstoj določenega dejstva, močnejši od razlogov, ki govore proti njegovemu obstoju. Zavrnitev predlagane začasne odredbe se izkaže za preuranjeno, saj je po presoji pritožbenega sodišča tožnica izkazala za izdajo začasne odredbe potrebno stopnjo verjetnosti, da je ravnanje toženca nevarno za njegovo sposobnost poplačati dolg. Namen njegovega ravnanja je, da tožnici onemogoči izvršbo na edino premoženje, ki ga ima, torej na denarna sredstva, ki jih bo od dolžnice prejel na podlagi pravnomočne sodbe.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin predlog za izdajo začasne odredbe, da se toženčevi dolžnici prepove izplačati terjatev toženca, tožencu pa se prepoveduje to terjatev od njegove dolžnice izterjati.

2. Tožnica v pravočasni pritožbi zoper gornji sklep uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo z ugoditvijo predlogu za izdajo začasne odredbe oziroma podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3. V odgovoru na pritožbo se toženec zavzema za zavrnitev pritožbe in priglaša stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve morata biti izpolnjena dva pogoja, in sicer mora tožeča stranka z verjetnostjo izkazati obstoj terjatve (prvi odstavek 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – v nadaljevanju ZIZ) in kumulativno s tem še enega od dveh nadaljnjih pogojev: ali verjetnost subjektivne nevarnosti razpolaganja s premoženjem, zaradi katerega bo uveljavitev terjatve v izvršbi ogrožena (drugi odstavek 270. člena ZIZ), ali pa verjetnost nastanka neznatne škode, ki bi jo dolžnik pretrpel z začasno odredbo (tretji odstavek 270. člena ZIZ).

6. Pritožba utemeljeno opozarja na materialnopravno napačnost zaključka prvega sodišča, da tožnici z navedbami v predlogu ni uspelo dokazati obstoja nevarnosti kot pogoja iz drugega odstavka 270. člena ZIZ. Tožnica namreč v utemeljitev tega pogoja (med drugim) zatrjuje, da toženec drugega premoženja kot terjatve napram dolžnici nima in da je izjavil, da bo poskrbel, da premoženje (denar, ki ga bo dobil od dolžnice) skrije, odtuji in tako tožnici prepreči, da bi bila njena (sedaj vtoževana) terjatev poplačana. O verjetnosti, potrebni za izdajo začasne odredbe, govorimo takrat, kadar so razlogi, ki govore za obstoj določenega dejstva, močnejši od razlogov, ki govore proti njegovemu obstoju. Zavrnitev predlagane začasne odredbe se izkaže za preuranjeno, saj je po presoji pritožbenega sodišča tožnica izkazala za izdajo začasne odredbe potrebno stopnjo verjetnosti, da je ravnanje toženca nevarno za njegovo sposobnost poplačati dolg. Namen njegovega ravnanja je, da tožnici onemogoči izvršbo na edino premoženje, ki ga ima, torej na denarna sredstva, ki jih bo od dolžnice prejel na podlagi pravnomočne sodbe.

7. Ker se je pritožba izkazala za utemeljeno že iz gornjega razloga, nadaljnjega pritožbenega očitka o napačnosti zaključka glede neobstoja neznatne škode kot pogoja iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ pritožbeno sodišče niti ni presojalo.

8. Glede na naravo zadeve, ko gre za postopek zavarovanja, pritožbeno sodišče samo ni moglo odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti, saj bi tožencu odvzelo pravico do ugovora. Zato je bilo potrebno pritožbi ugoditi, sklep sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti prvemu sodišču v nov postopek (3. točka 365. člena 366. člen in 355. člen Zakona o pravdnem postopku, ki se v postopku zavarovanja uporablja na podlagi 239. in 15. člena ZIZ).

9. O stroških tega pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo (tretji odstavek 166. člena ZPP).