Administrative court dismisses asylum appeal due to applicant's abandonment of asylum seeker home, citing lack of legal interest.

I. Tožba se zavrže.

II. Zahtevek za povrnitev stroškov se zavrže.

III. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

[JEDRO]

Tožena stranka je sodišče obvestila, da je tožnik zapustil azilni dom. Ker se torej ne nahaja v azilnem domu, v katerem bi moral počakati na pravnomočno odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in se vanj tudi ni vrnil po poteku treh dni (druga alineja drugega odstavka 50. člena ZMZ-1), je sodišče ocenilo, da ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno po 1. in 2. alineji 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil zaradi družinskih težav in želje po boljšem življenju. V nadaljevanju toženka povzema tožnikove navedbe ter zaključi, da so tožnikovi razlogi nepomembni za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite. Jasno je namreč razvidno, da je navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Njegovih razlogov, ki se nanašajo na težave v družini in željo po boljšem življenju, namreč ni mogoče povezati z utemeljenim strahom in ogroženostjo zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Prav tako se ne morejo šteti za resno škodo po 28. členu ZMZ-1. Poleg tega je Maroko država, katero je Vlada Republike Slovenije določila kot varno izvorno državo z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav z dne 13. 6. 2019, tožnik pa ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da Maroko ob upoštevanju njegovih osebnih okoliščin zanj ni varen. Zato je njegovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno.

3. Tožnik je zoper izdano odločbo vložil tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Toženi stranki očita, da ni upoštevala dejstva, da je tožnik Berber, saj je splošno znano dejstvo, da so Berberi diskriminirani. Prav tako iz tožnikovih navedb izhaja, da je bil zaradi razmer v izvorni državi prikrajšan do dostopa do sredstev za zagotavljanje osnovnih potreb, kar predstavlja kršitev 3. člena EKČP, v posledici tega pa resno škodo po 2. alineji 28. člena ZMZ-1. Tožena stranka tožnika tudi ni seznanila z uporabo koncepta varne izvorne države, ni odločila v dveh ločenih točkah izreka in ni upoštevala specifičnih okoliščin tožnika, zaradi katerih bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen ravnanjem, ki pomenijo kršitev 2. in 3. člena EKČP.

4. Hkrati s tožbo tožnik vlaga zahtevo za izdajo začasne odredbe in se pri tem sklicujejo na prvi odstavek 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Po mnenju tožnika bi mu z izvršitvijo izpodbijane odločbe in s tem s kršitvijo pravic iz 23. in 25. člena Ustave RS nastala težko popravljiva škoda. Tožnik navaja, da bi v primeru, če bi bila izpodbijana odločba izvršena še pred pravnomočno odločitvijo sodišča o glavni stvari in bi bil odstranjen iz območja Republike Slovenije ter vrnjen v Maroko, bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu kršitve 3. člena EKČP. Slednje bi za tožnika pomenilo takšno pravno situacijo, ko vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča. Tožnik se ne bi več nahajal pod jurisdikcijo Republike Slovenije, zato v tem upravnem sporu ne bi več izkazoval pravnega interesa, ker bi mu ta z odstranitvijo in vrnitvijo v izvorno državo prenehal.

5. V odgovoru na tožbo ter začasno odredbo z dne 6. 12. 2019 tožena stranka prereka tožbene navedbe in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, ki jo v bistvenem ponavlja. V zvezi s predlagano začasno odredbo opozarja na tretji odstavek 70. člena ZMZ-1, ki določa, da tožba zoper odločbo o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito v pospešenem postopku zadrži izvršitev odločbe. Obenem sodišče še obvešča, da je tožnik 3. 12. 2019 samovoljno zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil niti tožena stranka ne ve, kje se sedaj nahaja, zato meni, da tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za nadaljevanje postopka.

6. Sodišče je odgovor tožene stranke skupaj z obvestilom o tožnikovi zapustitvi azilnega doma v vednost poslalo tožnikovi pooblaščenki.

K točki I izreka:

7. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

8. Vsak, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo, kar pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj konkretno in neposredno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma, da bi s tožbo v upravnem sporu izboljšal svoj pravni položaj. Tožena stranka je sodišče obvestila, da je tožnik 3. 12. 2019 zapustil azilni dom. Ker se torej ne nahaja v azilnem domu, v katerem bi moral počakati na pravnomočno odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in se vanj tudi ni vrnil po poteku treh dni (druga alineja drugega odstavka 50. člena ZMZ-1), je sodišče ocenilo, da ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka. Ob ugotovitvi, da pravni interes ne obstaja več, sodišče ne presoja utemeljenosti tožbe, zato se do navedb strank v postopku ni posebej opredeljevalo.

9. Sodišče se ob tem sklicuje na stališče oziroma ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (npr. sklep št. I Up 315/2016 z dne 25. 1. 2017), po kateri to sodišče šteje, da z zapustitvijo azilnega doma tožnik s konkludentnim ravnanjem pokaže, da nima interesa za pravnomočno dokončanje postopka v Republiki Sloveniji in s tem tudi, da upravni akt, ki ga izpodbija s tožbo, očitno ne posega več v njegove pravice, ki jih je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito (8. točka obrazložitve sklepa). Vrhovno sodišče RS je v navedenem sklepu tudi navedlo, da taka odločitev ni v nasprotju z Direktivo 2013/32/EU o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite. Ta v enajstem odstavku 41. člena določa, da lahko države članice v nacionalni zakonodaji določijo tudi pogoje, na podlagi katerih se lahko domneva, da je prosilec implicitno umaknil pravno sredstvo iz prvega odstavka tega člena ali od njega odstopil, skupaj s postopkovnimi pravili, ki jih je pri tem treba upoštevati (11. točka obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča RS). Iz podatkov v spisu tudi izhaja, da je imel tožnik ob podaji prošnje pooblaščenca, kar dodatno utemeljuje domnevo, da je bil tožnik obveščen o posledicah v primeru samovoljne zapustitve azilnega doma.

10. Glede na zgoraj navedena stališča je sodišče na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo, ker upravni akt, ki se izpodbija, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika.

K točki II izreka:

11. Tožnik je v tožbi zahteval še povrnitev stroškov postopka. Sodišče v zvezi s tem opozarja na zakonsko določilo ZMZ-1, ki določa, da imajo svetovalci za begunce skladno s prvim odstavkom 11. člena ZMZ-1 pravico do nagrade za opravljeno delo in do povračila stroškov za opravljeno pravno pomoč v zvezi s postopki po tem zakonu na upravnem in vrhovnem sodišču. Sredstva za izplačilo nagrad in povračilo stroškov pa zagotavlja ministrstvo. Sodišče glede na navedeno ni pristojno za odmero priglašenih stroškov zastopanja tožnika po svetovalki za begunce, zato je ta del tožbenega zahtevka zavrglo.

K točki III izreka:

12. Iz določila prvega odstavka 32. člena ZUS-1 izhaja, da tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena, kolikor zakon ne določa drugače. Vendar pa, ker se po določbi 4. odstavka 71. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v postopku sodnega varstva uporablja zakon, ki ureja upravni spor, zgolj v primeru, če s tem zakonom - torej z ZMZ-1 ni drugače določeno in ker je poleg tega zakonodajalec z določilom tretjega odstavka 70. člena ZMZ-1 med drugim izrecno določil, da tožba zoper odločbo o zavrnitvi prošnje v rednem postopku in zoper odločbo o zavrnitvi prošnje v pospešenem postopku zadrži izvršitev odločbe, navedeno pomeni, da ima vložena tožba v zadevah mednarodne zaščite, za kakršno gre tudi v obravnavanem primeru, suspenzivni učinek že po samem zakonu (ex lege).

13. Sodišče je zato tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo na podlagi prvega odstavka 32. člena ZUS-1 v zvezi s tretjim odstavkom 70. člena ZMZ-1, ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, saj za izdajo predlagane začasne odredbe tožnik ne izkazuje pravnega interesa.