Supreme Court allows appeal against administrative court for failure to explain legal interest assessment in administrative proceedings.
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia allowed the appeal against the Administrative Court's decision to dismiss the plaintiff's claim regarding 3,757 shares. The Administrative Court had rejected the claim solely by citing the defendant's argument that the plaintiff's legal position could not improve, without providing specific factual reasons. The Supreme Court ruled that this violated the standard of judicial reasoning, as the court failed to explain why the plaintiff's legal interest did not exist. Consequently, the contested part of the Administrative Court's decision was annulled, and the case was remitted for a new trial where the court must properly justify its assessment of legal interest.
Legislator headnote
AI generatedZakon o upravnem sporu (ZUS-1), 6. točka 36. člena; Zakon o pravdnem postopku (ZPP), 14. točka drugega odstavka 339. člena: A court must explicitly explain the factual and legal reasons for dismissing a claim based on lack of legal interest, rather than merely repeating the opposing party's assertion that the plaintiff's position cannot improve.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
I. Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča se v izpodbijani II. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne Upravnemu sodišču v novo sojenje.
II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.
[JEDRO]
Da bi bilo zadoščeno standardu obrazloženosti sodne odločbe, bi moralo Upravno sodišče obrazložiti, zakaj se tožničin pravni položaj ne bi spremenil in se v okviru tega opredeliti do stališča tožene stranke, da tožeča stranka z odpravo Odločbe o ugovoru in z njo Odredbe ne bi pridobila nazaj 3.757 delnic z oznako X.
V ponovnem sojenju bo moralo Upravno sodišče pri presoji pravnega interesa tožeče stranke upoštevati, da načeloma v nobenem postopku ni mogoče ločevati očitane kršitve od izrečene sankcije. Sankcija je le posledica kršitve in je neodvisno od kršitve nikomur ni mogoče izreči.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Upravno sodišče (kot sodišče prve stopnje) je v delu, relevantnem za odločitev o pritožbi, zavrglo tožbo zoper odločbo Banke Slovenije oznaka 0.05.0.7-12/2019-86, ref. oznaka PBH-24.50.004/19-02 z dne 5. 9. 2019 v delu, ki se nanaša na 3.757 delnic izdajatelja L. z oznako X, ki jih je tožeča stranka odsvojila 10. 6. 2019 (II. točka izreka).
2. Tožeča stranka zoper sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu (1. točka prvega odstavka 75. člena v zvezi z drugim odstavkom 82. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sklep Upravnega sodišča v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne Upravnemu sodišču v nov postopek. Priglaša tudi pritožbene stroške.
3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.
4. Pritožba je utemeljena.
5. Banka Slovenije je z Odredbo o odsvojitvi delnic z oznako 0.05.0.7-12/2019-42,ref. oznaka PBH-24.50.004/19-01 z dne 29. 5. 2019 (v nadaljevanju Odredba) družbi Z., d. o. o. (v tem postopku tožeča stranka) skladno s prvim odstavkom 267. člena Zakona o bančništvu (ZBan-2) naložila, da v roku štirih mesecev od vročitve Odredbe odsvoji 11.140 delnic izdajatelja L. z oznako X (1., 2. in 3. točka izreka). V 4. točki izreka Odredbe pa je bilo določeno, da bodo skladno z 277. členom ZBan-2 na spletnih straneh Banke Slovenije po dokončnosti postopka javno objavljene informacije v zvezi z ukrepom nadzora 1 . Tožeča stranka je zoper Odredbo vložila ugovor, ki ga je Banka Slovenije z Odločbo o ugovoru oznaka 0.05.0.7-12/2019-86, ref. oznakaPBH-24.50.004/19-02 z dne 5. 9. 2019 (v nadaljevanju Odločba o ugovoru) zavrnila.
6. Odločbo o ugovoru je tožeča stranka izpodbijala pred Upravnim sodiščem. Slednje je v delu, relevantnem za odločitev o pritožbi, to je glede 3.757 delnic z oznako X, ki jih je tožeča stranka odsvojila 10. 6. 2019, presodilo, da tožeča stranka za tožbo nima pravnega interesa. Pri tem je presojo utemeljilo zgolj s sklicevanjem na navedbe tožene stranke, da "se tožničin pravni položaj glede teh delnic kljub morebitnemu uspehu v upravnem sporu ne more spremeniti oz. izboljšati" (8. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa).
7. Tožeča stranka v pritožbi trdi, da Upravno sodišče v delu, ki ga izpodbija s pritožbo, ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklep preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1). Nadalje tožeča stranka trdi še, da bi ugotovitev nezakonitosti (oziroma odprava) Odločbe o ugovoru izboljšala njen pravni položaj, saj bi to pomembno vplivalo na postopek o prekršku, ki ga bo morda (to je sicer že nakazala) sprožila Banka Slovenije.
8. Tožena stranka se s pritožbenimi razlogi ne strinja in trdi, da je odločitev Upravnega sodišča ustrezno obrazložena.
9. ZUS-1 v 6. točki 36. člena določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. Toženkine navedbe, na katere se v obrazložitvi zavrženja tožbe sklicuje Upravno sodišče, to je da "se tožničin pravni položaj glede teh delnic kljub morebitnemu uspehu v upravnem sporu ne more spremeniti oz. izboljšati", pravzaprav pomenijo le malenkostno spremenjeno formulacijo zapisa zakonske določbe. To pa nikakor ne zadosti standardu obrazloženosti sodne odločbe. Zato da bi bilo temu standardu zadoščeno, bi moralo Upravno sodišče obrazložiti, zakaj se tožničin pravni položaj ne bi spremenil in se v okviru tega opredeliti do stališča tožene stranke, da tožeča stranka z odpravo Odločbe o ugovoru in z njo Odredbe ne bi pridobila nazaj 3.757 delnic z oznako X.
10. Ker je Upravno sodišče s tem, ko ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih za zavrženje tožbe, zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in ker pri opisani kršitvi ne gre za kršitev, ki bi jo lahko odpravilo Vrhovno sodišče samo, je Vrhovno sodišče na podlagi 77. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbi tožeče stranke ugodilo in sklep Upravnega sodišča v izpodbijanem delu razveljavilo ter mu zadevo v tem obsegu vrnilo v ponovno sojenje.
11. V ponovnem sojenju bo moralo Upravno sodišče pri presoji pravnega interesa tožeče stranke upoštevati, da načeloma v nobenem postopku ni mogoče ločevati očitane kršitve od izrečene sankcije. Sankcija je le posledica kršitve in je neodvisno od kršitve nikomur ni mogoče izreči.
12. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 22. členom ZUS-1 je Vrhovno sodišče odločitev o stroških tega postopka pridržalo za končno odločbo.
1 1. informacije o kršitelju: o nazivu in sedežu pravne osebe ali o osebnem imenu fizične osebe; 2. informacije o kršitvi: opis okoliščin in ravnanj, ki pomenijo kršitev tega zakona ali Uredbe (EU) št. 575/2013, ter naravo ugotovljenih kršitev; 3. izrek odločbe s katero se postopek konča ter 4. informacija o tem, ali je zoper odločbo začet postopek sodnega varstva v skladu s tem zakonom.