Appeal dismissed; employer ordered to pay 38.75% of litigation costs based on plaintiff's partial success after adjusting claims with new data.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

[JEDRO]

Tožnik je prvotno uveljavljal opisni zahtevek, zatem pa je zahtevek postavil po višini tako, da je uveljavljal 15 % dodatek, oziroma kasneje odstotek prilagodil že izplačanim dodatkom. Kasneje, po pridobitvi evidenc in podatkov tožene stranke, pa je lahko prilagodil svoje izračune ter postavil zahtevek glede na tako pridobljene podatke. Glede na naravo spora ter upoštevaje okoliščine konkretnega primera, ko je tožnik konkretneje opredelil zahtevek šele takrat, ko je dobil dodatne podatke tožene stranke, se je pritožbeno sodišče strinjalo z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnikov uspeh znaša 38,75 %. V tem obsegu je tožena stranka dolžna tožniku povrniti tudi stroške sodne takse.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna v 8 dneh povrniti tožniku nadaljnje stroške postopka v višini 89,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

2. Zoper sklep se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj sklep spremeni tako, da zahtevek za plačilo nadaljnjih stroškov postopka v višini 89,12 EUR zavrne, tožniku pa naloži, da toženi stranki plača stroške pritožbe. Navaja, da so stroški akcesorne terjatve, zato je njihova odmera odvisna od odločitve o glavni stvari. Ker gre pri odmeri stroškov za vprašanje materialnega prava, mora sodišče na pravilno uporabo paziti tudi po uradni dolžnosti. Ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje v sodbi opr. št. I Pd 1670/2017 z dne 30. 9. 2019 glede odločitve o stroških postopka, saj je tožnik najprej zahteval 7.269,75 EUR, nato 6.744 EUR, na koncu pa 2.577,76 EUR. Glede na uspeh v višini 967,58 EUR, je tožnik uspel v višini 13 % glede na primarno postavljen tožbeni zahtevek. Glede na to, da je odločitev o stroških postopka vezana na odločitev sodišča o pritožbi zoper sodbo z dne 30. 9. 2019, predlaga, da se oba pritožbena postopka združita in jih pritožbeno sodišče obravnava skupaj.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja tožnik v pritožbi, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Pritožbeno sodišče je s sodbo opr. št. Pdp 782/2019 z dne 5. 3. 2020 zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, opr. št. I Pd 1670/2017 z dne 30. 9. 2019, s katero je bilo med drugim ugotovljeno, da tožnikov uspeh znaša 38,75 %, zato je pritožbeno sodišče s tem sklepom odločilo tudi o nadaljnih stroških postopka, ne da bi združilo zadevi, saj je o tožnikovem uspehu v delovnem sporu pravnomočno odločeno.

6. V navedeni sodbi je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je tožnik prvotno uveljavljal opisni zahtevek, zatem pa je zahtevek postavil po višini tako, da je uveljavljal 15 % dodatek, oziroma kasneje odstotek prilagodil že izplačanim dodatkom. Kasneje, po pridobitvi evidenc in podatkov tožene stranke, pa je lahko prilagodil svoje izračune ter postavil zahtevek glede na tako pridobljene podatke. Glede na naravo spora ter upoštevaje okoliščine konkretnega primera, ko je tožnik konkretneje opredelil zahtevek šele takrat, ko je dobil dodatne podatke tožene stranke, se je pritožbeno sodišče strinjalo z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnikov uspeh znaša 38,75 %. V tem obsegu je tožena stranka dolžna tožniku povrniti tudi stroške sodne takse v višini 89,12 EUR.

7. Ker torej niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

8. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).