Supreme Court dismisses appeal against cassation ruling, upholding second-instance court's decision to remand case.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča druge stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Vrhovno sodišče v skladu z drugim odstavkom 357.a člena ZPP presoja samo, ali je bila uporaba kasatoričnih pooblastil sodišča druge stopnje v konkretnem primeru utemeljena. Zgolj s prepisom zakonskega teksta drugega odstavka 357.a člena ZPP pritožnica teh razlogov konkretizirano ni utemeljila.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti darilne pogodbe z dne 15. 2. 2012, sklenjene v obliki notarskega zapisa, s katero je tožnik podaril svoji ženi (sedaj pokojni A. A.) stanovanje z ID znakom .... Zavrnilo je tudi zahtevek za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice A. A. na tej nepremičnini ter za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Tožniku je naložilo povračilo pravdnih stroškov toženke.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržalo za končno odločbo.

Presodilo je, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo, da je tožba v delu utemeljevanja navideznosti prodajne pogodbe nesklepčna; napačno je pojasnilo, da darilna pogodba ni mogla biti navidezna, ker je bila tožnikova žena že lastnica spornega stanovanja. Sodišče prve stopnje se zato glede okoliščin o tem, kakšna sta bila namen in volja pogodbenih strank ob sklepanju darilne pogodbe, ni opredelilo, prav tako ni ustrezno argumentiralo zavrnitve tožnikovega dokaznega predloga v tej zvezi (tožnikovega zaslišanja). Zato je bila kršena tožnikova pravica do izjave. Ocenilo je, da teh pomanjkljivosti ne more ustavno skladno sanirati na način, da bi samo (in prvo) obravnavalo prej omenjene trditve ter nadomestilo razloge za neizvedbo dokaza. Zadevo je zato vrnilo v novo sojenje. Poudarilo je, da ta odločitev ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (tožba je bila vložena leta 2016, sodbo prve stopnje je izdalo oktobra 2017) in da bo s tem strankam zagotovljena pravica do pravnega sredstva.

3. Toženka v pritožbi zoper navedeni sklep povzame zakonski tekst drugega odstavka 357.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Opozarja, da bi moralo sodišče zadevo reševati prednostno, saj je bil zaradi te zadeve prekinjen zapuščinski postopek po pokojni A. A., umrli 20. 10. 2014, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Piranu (D 199/2015). Nedopustno naj bi bilo, da naj sodišče v štirih letih ne bi odločilo o predmetu zapuščine in naj bi odločitev sodišča druge stopnje o vrnitvi zadeve v novo sojenje kršilo strankino pravico do sojenja do nepotrebnega odlašanja.

4. Pritožba je bila vročena tožniku, ki je v odgovoru nanjo predlagal njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sklep sodišča druge stopnje se sme na podlagi drugega odstavka 357.a člena ZPP izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena tega zakona) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena tega zakona) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena tega zakona).

7. Vrhovno sodišče v skladu z navedenim drugim odstavkom 357.a člena ZPP presoja samo, ali je bila uporaba kasatoričnih pooblastil sodišča druge stopnje v konkretnem primeru utemeljena; ali je drugostopenjsko sodišče odločbo sodišča prve stopnje razveljavilo, pa bi lahko glede na okoliščine konkretnega primera v okviru danih zakonskih pooblastil sámo dokončno odločilo o zadevi.

8. Zgolj s prepisom zakonskega teksta drugega odstavka 357.a člena ZPP pritožnica teh razlogov konkretizirano ne utemelji. Njena edina konkretna navedba, da naj bi šlo v obravnavanem primeru za prednostno zadevo, je pri tem neupoštevna. Ocena, ali gre za prednostno zadevo namreč pri presoji upravičene uporabe kasatoričnih pooblastil sama po sebi ni pomembna.