Appeal court overturns lower court ruling on court witness fees for self-employed expert witness. Self-employed expert is independent business, not employee, so employer cannot claim lost wages.

I. Pritožbama tožeče in tožene stranke se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

[JEDRO]

Status samostojnega podjetnika (s. p.) predstavlja pridobitno dejavnost in nedvomno ni vezan na delodajalca. Odsotnost sodne izvedenke z dela pa je vprašanje, ki ga mora urediti delodajalec z delavcem, pri čemer stroškov odsotnosti z dela ni mogoče preložiti na stranke v postopku.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sklep, s katerim je odločilo, da sta tožnik in tožena stranka dolžna iz naslova izplačanega nadomestila plače A.A. v roku 8 dni plačati kliniki B., naslov C., znesek 63,41 EUR vsak od njiju, na račun št. ..., odprt pri UJP.

2. Tožnik podaja pritožbo zoper sklep z dne 25. 11. 2019 ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevo za nadomestilo plače v celoti zavrne, in sicer tako iz razloga neutemeljenosti, kakor tudi iz razloga nezakonitosti oziroma protipravnosti pravne podlage, na katero se opira 44. člen Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih. Tožnik je predujem določen s sklepom v nagradi 25. 11. 2019, poravnal z nakazilom na račun sodišča dne 7. 12. 2019. Navaja, da je sodna izvedenka podala mnenje v statusu samostojne podjetnice, pri čemer je poleg ostalega prejela tudi nagrado za ustno podajanje mnenja na naroku z dne 1. 10. 2019 (9.20 ure do 13.00 ure, 8-krat po pol ure) v višini 280,00 EUR (drugi odstavek 52. člena). Prav tako je izvedenka prejela nagrado za ustno podajanje mnenja na naroku dne 12. 11. 2019 (9.25 ure do 12.20 ure, 6-krat po pol ure) v višini 210,00 EUR (drugi odstavek 52. člena). Iz 1. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa z dne 25. 11. 2019 izhaja, da je delodajalec priče, klinika B. dne 12. 11. 2019 vložil zahtevo za povračilo nadomestila plače za čas prisotnosti na sodišču za zaposleno A.A. v znesku 126,82 EUR bruto. Izvedenstvo je pridobitna dejavnost, medtem ko pričanje priče to ni. Razmerje med samostojno podjetnico in njenim siceršnjim delodajalcem mora urejati izvedenka sama. Ta vprašanja niso v domeni sodišča, jih pa ne ureja ZPP ne Pravilnik in zato ni podlage za dvojno plačilo izvedenki za popolnoma isto časovno obdobje. Nesporno je, da je izvedenstvo pridobitna dejavnost. Izvedenec nastopi na sodišču kot samostojni podjetnik, ves zaslužek od izvedenstva (opravljenega med rednim delovnim časom) "pospravi v žep", nato pa od udeležencev pričakuje, da bodo poravnali še stroške dela njegove plače njegovemu delodajalcu, saj je očitno delodajalec izplačal izvedencu plačo za (neko drugo, sicer neizvršeno) delo ob istem času. Tožnik na podlagi navedenega in še obširnih pritožbenih navedb predlaga, da sodišče zahtevo delodajalca za povračilo izgubljenega zaslužka v celoti zavrne in odloči o priglašenih stroških pritožbenega postopka, ki naj jih naloži v plačilo toženi stranki.

3. Tožena stranka v pritožbi zoper sklep z dne 25. 11. 2019 uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabo materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi tako, da zahtevo delodajalca za povračilo nadomestila plače zavrne kot neutemeljeno. Odločitev sodišča je materialnopravno zmotna. Sodišče je sodni izvedenki A.A. s. p., s posebnima sklepoma že priznalo nagrado za opravljeno delo izvedenke tako za podajo pisnega izvedenskega mnenja, dodatno tudi za podajo dopolnilnega izvedenskega mnenja, kot tudi za ustno podajanje izvedenskega mnenja, vse to na podlagi Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih. Nagrado je sodišče izvedenki obračunalo kot samostojni podjetnici in ne npr. kot zaposleni pri kliniki B., saj bi v tem primeru bila slednja tista, ki bi sodišču izstavila račun. Napačna je ugotovitev sodišča, da je delodajalec izvedenke klinika B. utemeljeno vložil zahtevo za povračilo nadomestila plače za čas prisotnosti na sodišču za zaposleno A.A. v znesku 126,82 EUR bruto. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v celoti razveljavi.

4. Pritožbi sta utemeljeni.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in posledično zmotno ugotovilo dejansko stanje.

6. Sodišče pri svoji odločitvi o povrnitvi nadomestila plače delodajalcu ni upoštevalo, da je izvedenka priglasila nagrado za podano izvedeniško mnenje in dopolnilno mnenje ter tudi za zaslišanje na glavnih obravnavah in materialne stroške, kar je sodišče že tudi priznalo s pravnomočno odločitvijo, pri čemer iz listin v spisu izhaja, da je sodna izvedenka za medicino - psihiatrija podala svoje mnenje kot samostojna podjetnica - s. p., kot to nedvomno izhaja iz list. št. 519 in list. št. 520, kar nedvomno predstavlja pridobitno dejavnost. Ob navedenem pa je delodajalec sodne izvedenke klinika B., podal zahtevo za povračilo nadomestila plače za čas prisotnosti na sodišču dne 12. 11. 2019 v znesku 126,82 EUR, kot to izhaja iz list. št. 520a. Sodišče je delodajalcu priznalo nadomestila plače izvedenke za čas pričanja na sodišču kot priče, čeprav to ni bila.

7. Status samostojnega podjetnika (s. p.) predstavlja pridobitno dejavnost in nedvomno ni vezan na delodajalca. Odsotnost sodne izvedenke z dela pa je vprašanje, ki ga mora urediti delodajalec z delavcem, pri čemer stroškov odsotnosti z dela ni mogoče preložiti na stranke v postopku. Ker je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo iz 249. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo, za kar je imelo pravno podlago v določilu 3. točke 365. člena ZPP.

8. Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev temelji na določilu 165. člena ZPP.