Appeal dismissed; partial disability allowance payment start date is when work begins, not when rights are recognized.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

[JEDRO]

ZPIZ-2 v 122. členu določa, da se delno nadomestilo izplačuje od dneva začetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. Zavarovancu se torej nadomestilo izplačuje od dneva, ko realizira priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in prične opravljati delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti.

Zato je potrebno ločiti med priznanjem pravice do delnega nadomestila in pričetkom njegovega izplačevanja. Pravica do delnega nadomestila je vezana na izpolnitev pogojev za pridobitev te pravice, medtem ko je pričetek izplačevanja delnega nadomestila vezan na datum pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, zaključek izplačevanja pa na zaključek opravljanja dela z delovnim časom, ki ustreza zavarovančevi delovni zmožnosti. Priznanje pravice do delnega nadomestila še ne pomeni avtomatično tudi pričetek njenega izplačevanja, pač pa je pomembno od kdaj dalje je tožnik realiziral priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, bodisi s pričetkom dela ali s pričetkom zavarovanja in plačevanja prispevkov za delo s krajšim delovnim časom od polnega.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba toženca št. zadeve ... z dne 21. 11. 2018 in da se v odločbi toženca številka zadeve ... z dne 7. 6. 2018 datum izplačila delnega nadomestila 14. 2. 2018 nadomesti z datumom 12. 9. 2014. Ob enem je sklenilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz razlogov določenih v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP). Meni, da sodba ni pravilna in zakonita in da so podani navedeni pritožbeni razlogi. Ne strinja se s stališčem, ki ga je zavzelo sodišče in v nasprotju s sodbo z dne 23. 11. 2017 določilo datum izplačevanja delnega nadomestila od dneva pravnomočnosti sodbe. V izpodbijani sodbi je bilo tako odločeno o zahtevku, o katerem je bilo prej že pravnomočno razsojeno. S tem je sodišče storilo bistveno kršitev po 12 točki 339. člena ZPP. Tožniku pa so kršene tudi temeljne pravice in svoboščine, ki mu jih priznava Ustava Republike Slovenije. Uveljavlja kršitev 2., 14. in 22. člena ustave. Ne strinja se, da so njegove pravice vezane na tek sodnega postopka. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem tožnika, ki ga je tožnik pravočasno grajal. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ob preizkusu zadeve v skladu z 2 odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolnoma pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitane kršitve 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. O tožbenem zahtevku, da je tožnik do izplačevanja delnega nadomestila upravičen od 12. 9. 2014, še ni bilo pravnomočno odločeno. Sodišče prve stopnje je tudi utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje tožnika, ker je ocenilo, da za odločitev v zadevi zaslišanje tožnika ni potrebno. Dejstva, odločilna za razsojo, izhajajo iz listin v spisu, v sporu pa je bilo potrebno odgovoriti na pravno vprašanje. V postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni prišlo do kršitve temeljnih pravic in svoboščin ter določb 2. člena, 14. člena in 22. člena Ustave Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo s pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik v predsodnem postopku razvrščen v tretjo kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela s pravico do premestitve na drugo delo z omejitvami s polnim delavnim časom od 12. 9. 2014 dalje (odločba toženca z dne 6. 10. 2014, potrjena z dokončno odločbo z dne 26. 2. 2015). Toženec je nato tožniku na podlagi takšnih odločb z odločbo z dne 18. 5. 2016 priznal pravico do nadomestila za invalidnost v višini 152,83 EUR na mesec od 11. 3. 2015 dalje. Nadomestilo v takšni višini je tožnik prejemal od 11. 3. 2015 do 14. 2. 2018.

6. S Sodbo opr. št. I Ps 631/2015 dne 23. 11. 2017 je sodišče uvodoma navedeni odločbi toženca z dne 6. 10. 2014 in z dne 26. 2. 2015 odpravilo in tožnika razvrstilo v tretjo kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela in mu priznalo pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega štiri ure dnevno od 12. 9. 2014 dalje. Sodišče prve stopnje je s citirano sodbo tožniku od 12. 9. 2014 priznalo tudi pravico do delnega nadomestila, hkrati pa je izrecno odločilo, da bo o odmeri in izplačevanju delnega nadomestila toženec odločil s posebno odločbo v 30. dneh po pravnomočnosti te sodbe.

7. Z odločbo z dne 7. 6. 2018, potrjeno za dokončno odločbo z dne 21. 11. 2018, je toženec tožniku delno nadomestilo tudi odmeril v višini 228,19 EUR na mesec in odločil, da se mu izplačuje od 14. 2. 2018 dalje. Citirani odločbi toženca sta predmet tega sodnega postopka.

8. V tej zadevi je sporno, ali je tožnik do izplačevanja delnega nadomestila upravičen od 14. 2. 2018 kot je odločil toženec z izpodbijanima odločbama, ali pa tako kot uveljavlja tožnik od 12. 9. 2014, to je od dneva, ko mu je bila s sodbo opr. št. I Ps 631/2015 dne 23. 11. 2017 priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega štiri ure dnevno ter hkrati od tega dne (12. 9. 2014) priznana pravica do delnega nadomestila.

9. V obravnavani zadevi je torej sporen datum izplačevanja delnega nadomestila.

10. V Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2), ki predstavlja pravno podlago za pritožbeno rešitev zadeve, je v 86. členu določeno, da ima pravico do delnega nadomestila zavarovanec s priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj štiri ure dnevno oziroma dvajset ur tedensko. V prvem in drugem odstavku 82. člena tega zakona poleg citiranih določb ZPIZ-2 je za pritožbeno rešitev konkretne zadeve ključna določba prvega odstavka 122. člena ZPIZ-2. Ta določa, da se delno nadomestilo izplačuje od dneva začetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. Zavarovancu se torej nadomestilo izplačuje od dneva, ko realizira priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in prične opravljati delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti.

11. Glede na navedeno sodišče prve stopnje pravilno razloguje, da je potrebno ločiti med priznanjem pravice do delnega nadomestila in pričetkom njegovega izplačevanja. Pravica do delnega nadomestila je vezana na izpolnitev pogojev za pridobitev te pravice, medtem ko je pričetek izplačevanja delnega nadomestila vezan na datum pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, zaključek izplačevanja pa na zaključek opravljanja dela z delovnim časom, ki ustreza zavarovančevi delovni zmožnosti. Priznanje pravice do delnega nadomestila še ne pomeni avtomatično tudi pričetek njenega izplačevanja, pač pa je pomembno od kdaj dalje je tožnik realiziral priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, bodisi s pričetkom dela ali s pričetkom zavarovanja in plačevanja prispevkov za delo s krajšim delovnim časom od polnega.

12. V konkretnem primeru ima tožnik s sodbo opr. št. I Ps 631/2015 z dne 23. 11. 2017 priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, štiri ure dnevno in tudi (formalno) priznano pravico do delnega nadomestila. O tem, ali so izpolnjeni pogoji 122. člena SPIZ-2, torej za izplačevanje delnega nadomestila pa je toženec odločal s prvostopenjsko odločbo z dne 7. 6. 2018 potrjeno z drugostopenjsko odločbo z dne 21. 11. 2018. Citirani odločbi je sodišče prve stopnje pravilno in utemeljeno štelo za zakoniti. Iz potrdila FURS-a z dne 31. 5. 2018 jasno izhaja, da je tožnik kot samozaposleni pričel plačevati prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko s 14. 2. 2018, to je od dneva, ko je sodba z dne 23. 11. 2017 postala pravnomočna in izvršljiva.

13. S 14. 2. 2018 so pri tožniku stekli pogoji določeni v 122. členu ZPIZ-2 za izplačevanje delnega nadomestila, ne pa že 12. 9. 2014, kot uveljavlja tožnik, ki tudi ni z ničemer izkazal, da je 12. 9. 2014 pričel delati na delu s skrajšanim delovnim časom od polnega oziroma, da se je že tedaj zavaroval s krajšim delovnim časom od polnega.

14. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 353. člena ZPP in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ob enem je v skladu z določbo 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP sklenilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspel.