Appeal dismissed; work plan not evidence of actual hours, employer bears burden to prove absence of overtime.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Za presojo količine opravljenega dela ni ključen plan dela. Plani dela predvidevajo čas, ki bo potreben, da se delo opravi, ni pa jih možno obravnavati kot evidenco prisotnosti na delu, ki bi kazala dejanski čas tožnikovega dela. Tožena stranka ni dokazala utemeljenosti svojih navedb, da naj bi šlo pri tožniku zgolj za prisotnost v prostorih delodajalca (povezano s prezgodnjimi prihodi in prepoznimi odhodi), ne pa tudi za delo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni od navedenih zneskov obračunati in za tožnika plačati prispevke za socialno varnost in dohodnino, neto znesek pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od navedenih dni zamud do plačila, in sicer glede 449,70 EUR od 18. 7. 2014, 415,38 EUR od 18. 1. 2015, 269,69 EUR od 18. 7. 2015, 382,53 EUR od 18. 1. 2016, 324,70 EUR od 18. 7. 2016, 261,17 EUR od 18. 1. 2017, 217,03 EUR od 18. 7. 2017, 250,68 EUR od 18. 1. 2018, 1.033,05 EUR od 18. 7. 2018. Višji zahtevek je zavrnilo. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 150,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka.

2. Zoper sodbo (razen zoper njen zavrnilni del) se pritožuje tožena stranka. Navaja, da ni relevanten le presežek ur, razviden iz evidence, ampak plani dela. Stanje presežka ur na presečni dan ne odraža dejanskega presežka v izravnalnem obdobju, gre le za kumuliran presežek vseh preteklih obdobij. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Nekritično je sprejelo izpoved tožnika, da je delal več kot je izhajalo iz planov dela. Praktično vsak dan je prihod na delo evidentiral prej, odhod pa kasneje, kot je bil plan dela. Tožnik ni znal konkretno pojasniti razloga za to, skliceval se je le na premalo ljudi. Zabeleženo je bilo več njegove prisotnosti kot pa je bilo delovne obveznosti. Sodišče je napačno štelo, da so ''nabrane'' minute, ki se na polletni ravni izrazijo v urah, nadurno delo. Moralo bi upoštevati 144. člen ZDR-1, da se nadurno delo opravlja na podlagi zahteve delodajalca, ki pa je v obravnavanem primeru ni bilo. Sodišče se je zmotno oprlo na določbe ZEPDSV. Tožnik je s predčasnim prihajanjem v prostore delodajalca in prepoznim odhajanjem ter s tem povezanim evidentiranjem prisotnosti v sami evidenci sicer ustvaril presežek ur, niso pa to nadure. Tožnik ni beležil odhodov na malico. V decembru 2013 je imel presežek 90,33 ur, ki se je nato neutemeljeno vlekel skozi vse mesece.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo navedenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

6. Tožnik je delal v neenakomerni razporeditvi delovnega časa. Zato je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz določbe sedmega odstavka 148. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, UR. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), da se v takem primeru upošteva polni delovni čas kot povprečna delovna obveznost v obdobju, ki ne sme biti daljše od šestih mesecev. V tem obdobju je možna izravnava viškov ur z manjki v posameznih mesecih. Če do nje ne pride in delavcu ostanejo viški ur referenčnega obdobja za plačilo ali prenos v naslednje referenčno obdobje, je delodajalec delavcu dolžan bodisi omogočiti izrabo teh ur v naslednjem referenčnem obdobju in mu izplačati dodatek v višini dodatka za nadurno delo, bodisi plačati tak višek ur skupaj z dodatkom, določenim za nadurno delo. Tem stališčem iz izpodbijane sodbe pritožba niti ne nasprotuje, pač pa zmotno poudarja pomen instituta nadurnega dela, kot je opredeljen v 144. členu ZDR-1. Če ob koncu referenčnega obdobja ure niso izravnane, se te po sodni praksi lahko upoštevajo v smislu nadur, kar pa velja le glede plačila, ne tudi glede ostalih pogojev za priznanje nadur po 144. členu ZDR-1, za kar se zmotno zavzema pritožba, ko poudarja, da nadure niso bile opravljene pod pogoji in v skladu z zahtevo oziroma odredbo delodajalca. Podoben primer zoper isto toženo stranko je pritožbeno sodišče obravnavalo v zadevi Pdp 151/2019.

7. Prav tako za presojo količine opravljenega dela ni ključen plan dela, kar zmotno meni tožena stranka. Plani dela predvidevajo čas, ki bo potreben, da se delo opravi, ni pa jih možno obravnavati kot evidenco prisotnosti na delu, ki bi kazala dejanski čas tožnikovega dela. Tožena stranka ni dokazala utemeljenosti svojih navedb, da naj bi šlo pri tožniku zgolj za prisotnost v prostorih delodajalca (povezano s prezgodnjimi prihodi in prepoznimi odhodi), ne pa tudi za delo. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da se je zmotno oprlo na določbe Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV - Ur. l. RS št. 40/2006), ki toženi stranki kot delodajalcu nalaga voditi evidenco o izrabi delovnega časa, ki se nanaša tudi na podatke o skupnem številu opravljenih delovnih ur. Če trajanje delovnega časa po tej evidenci ne ustreza dejanskemu delovnemu času, potrebnemu za izvajanje dela, ima delodajalec po pravilnem pojasnilu sodišča prve stopnje možnost, da delavec evidentiranje prihoda na delo in z dela uskladi z dejanskim delom po pogodbi o zaposlitvi. Če je tožena stranka to opustila, je po pravilnem stališču sodišča prve stopnje na njej, ne pa na tožniku dokazno breme, da naj bi šlo za nedopustno ustvarjene viške ur. Četudi ob izostanku relevantnih dokazov tožene stranke tožnikova izpoved niti ni ključen dokaz v tej zadevi, je sodišče pravilno ocenilo, da iz tožnikove izpovedi izhaja, da nikoli ni bil v službi brez potrebe in da viški ur nastanejo, ker tisti, ki delo planirajo, ne upoštevajo, da je pred oddajo potrebno naprave pripraviti in nato pospraviti (npr. razsvetljavo na koncertu, za katero je pristojen, reportaže) - dela, ki so s tem povezana, torej velikokrat niso predvidena v planu dela.

8. Pritožbena navedba, da tožnik ni beležil odhodov na malico, je nedopustna novota (prvi odstavek 377. člen ZPP), kot tudi pritožbena navedba, da je imel tožnik v decembru 2013 presežek 90,33 ur, ki se je nato neutemeljeno vlekel skozi vse mesece. Sodišče prve stopnje je iz predloženih evidenc pravilno razbralo zatrjevano število ur na določene presečne datume in tožniku za višek ur referenčnega obdobja, ki jih je izrabil v naslednjem referenčnem obdobju pravilno priznalo plačilo dodatka v višini 30 % urne postavke osnovne plače, kot je določen v 32. členu Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 45. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor (Ur. l. RS, št. 57/2008 in naslednji). Glede zadnjega referenčnega obdobja (71 ur na 1. 7. 2017) je sledilo tožnikovi navedbi, neprerekani s strani tožene stranke, da v koriščenje viška ni pristal. Zato mu je za to obdobje priznalo ne le 30 % dodatek, temveč celotno (130 %) plačilo za nadurno delo.

9. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. in 154. člena ZPP).