Appeal dismissed; court upheld first instance ruling rejecting duress claim due to changed production circumstances.

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki v 15 dneh povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 304,39 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

[JEDRO]

Glede na spremenjene okoliščine, ko se je stanje orodja znatno poslabšalo in je proizvodnja terjala več časa ter večje stroške, je bila tožeča stranka upravičena izdelke ponuditi po višji ceni. Zato tudi morebitno desetkratno zvišanje cene samo po sebi še ne pomeni, da je objektivni pogoj oderuštva izpolnjen. Tožena stranka pa tudi ni podala ustreznih navedb, kakšna bi naj bila poštena tržna cena ob upoštevanju spremenjenih okoliščin. Tako tožena stranka ni uspela dokazati očitnega nesorazmerja med izpolnitvama strank.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 20869/2014-2 z dne 21.2.2014 še v preostalem delu (I. točka izreka); toženi stranki naložilo, da tožeči stranki v 15 dneh plača 6.784,27 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude s plačilom posameznega računa (II. točka izreka); zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od dneva zapadlosti posameznega računa (III. točka izreka) in toženi stranki naložilo tudi povračilo pravdnih stroškov (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo v II. in IV. točki izreka se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku – ZPP in višjemu sodišču predlaga, da sodbo v tem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podredno, da sodbo v tem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša tudi stroške postopka.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. Predlaga, da sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče napačno uporabilo določilo 8. člena ZPP, ki določa načelo proste presoje dokazov kot enega temeljnih načel pravdnega postopka. Iz pritožbe izhaja, da v bistvu izpodbija dokazno oceno in ugotovljeno dejansko stanje, vendar to nerazumljivo zanika, ko pravi, da v sporih majhne vrednosti izpodbijanje dejanskega stanja ni dovoljeno. Obravnavani spor se nanaša na plačilo 6.784,27 EUR, zato ne gre za spor majhne vrednosti, ker terjatev očitno presega znesek 4.000,00 EUR, kolikor je mejna vrednost za spore majhnih vrednosti v gospodarskih sporih (prvi odstavek 495. člena ZPP).

6. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje pomanjkljiva, dokazi napačno ovrednoteni, sodba pa o odločilnih dejstvih nima razlogov. Sodišče prve stopnje je v obširni obrazložitvi jasno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter svojo dokazno oceno prepričljivo obrazložilo. Tako je ugotovilo, da je tožena stranka pri tožeči naročila večjo količino delov, ki se uporabljajo v avtomobilski industriji. Za izdelavo teh delov je tožeča stranka uporabljala posebno orodje, ki je imelo 16 gnezd, kar pomeni, da naenkrat proizvede 16 delov. Na orodju so se začele v letu 2013 pojavljati težave, odpovedovati so začela posamezna gnezda in do jeseni leta 2013 je delovalo le še pet oz. v času spornih naročil samo tri gnezda. Tožeča stranka ni bila lastnik orodja, vendar je bilo izdelano po naročilu tožene stranke. Tožena stranka je bila o težavah z orodjem obveščena že spomladi 2013, kar je sodišče ugotovilo na podlagi izpovedbe zakonitega zastopnika tožeče stranke in tudi F. G., ki je delavec tožene stranke. Zato ne držijo pritožbene navedbe, da je sodišče dokazno oceno sprejelo le na podlagi zaslišanja zakonitega zastopnika tožeče stranke.

7. Novembra 2013 je tožena stranka podala naročilo za večjo količino avtomobilskih delov, vendar jo je tožeča stranka obvestila, da zaradi težav z orodjem, ki terja daljši čas izdelave in večje stroške, zvišuje prvotno dogovorjeno ceno na 0,034 EUR na kos in prosi toženo stranko za potrditev. Slednja je naročilo navkljub opozorilu potrdila, ceni pa ni ugovarjala niti se o njej pogajala. V postopku se je tožena stranka branila z ugovorom, da gre za oderuško pogodbo. Tožeča stranka naj bi izkoristila časovno stisko tožene stranke in je vsilila oderuško ceno, ki je za desetkrat višja od prvotno dogovorjene cene.

8. O oderuški pogodbi govorimo, če kdo izkoristi stisko ali težko premoženjsko stanje drugega, njegovo nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost in si izgovori zase ali za koga tretjega korist, ki je v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali storil ali se zavezal dati ali storiti drugemu. Takšna pogodba je nična (119. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Za oderuštvo morata biti izpolnjena dva pogoja: objektivni, ki se odraža v očitnem nesorazmerju med dajatvijo in nasprotno dajatvijo, ter subjektivni, ki ga predstavlja izkoriščanje neugodnega položaja sopogodbenika.

9. Pravilni so zaključki sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni uspela izkazati nobenega od zahtevanih pogojev za oderuško pogodbo, čeprav je bilo trditveno in dokazno breme na njej. Glede na spremenjene okoliščine, ko se je stanje orodja znatno poslabšalo in je proizvodnja terjala več časa ter večje stroške, je bila tožeča stranka upravičena izdelke ponuditi po višji ceni. Zato tudi morebitno desetkratno zvišanje cene samo po sebi še ne pomeni, da je objektivni pogoj oderuštva izpolnjen. Tožena stranka tudi ni podala ustreznih navedb, kakšna bi naj bila poštena tržna cena ob upoštevanju spremenjenih okoliščin. Tožena stranka tako ni uspela dokazati očitnega nesorazmerja med izpolnitvama strank. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da je tožeča stranka toženo sproti obveščala o težavah z orodjem, tožena stranka pa ni resno pristopila k odpravljanju težav. Na podlagi vsega navedenega je zato pravilen zaključek, da je ugovor oderuške pogodbe neutemeljen. Do drugačnega zaključka ne morejo privesti niti pritožbena navajanja, da je še septembra 2013 tožeča stranka izdelke ponudila po prvotni ceni. Okoliščine, po katerih so bili izdelki ponujeni po višji ceni, so to opravičevale. Obrazložitev sodišča v tej zvezi je prepričljiva in jo tudi višje sodišče v celoti sprejema ter se v izogib pretiranemu ponavljanju sklicuje nanjo.

10. Na podlagi navedenega je pritožba neutemeljena. Višje sodišče tudi ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti. Zaradi tega je odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

11. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške pritožbenega postopka. Mora pa tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka (165. in 154. člen ZPP). Ob upoštevanju Odvetniške tarife (OT) in vrednosti točke 0,459 EUR (pritožba in odgovor nanjo sta bila vložena pred spremembo vrednosti točke) znašajo stroški odgovora na pritožbo (tar. št. 21 OT) 229,50 EUR, materialni stroški 20,00 EUR in 22% DDV 54,89 EUR. Skupno znašajo stroški pritožbenega postopka 304,39 EUR. Zakonske zamudne obresti od obveznosti plačila pravdnih stroškov začnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno povrnitev stroškov.