Appeal dismissed; late invoice submission is not a valid defense against payment obligation.

I. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožba zoper sklep se zavrže.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Čas predložitve računa nedvomno ni bistvena sestavina pogodbenega razmerja, ki bi toženi stranki dopuščala zavrnitev plačila opravljene storitve. Prepozna predložitev računa za opravljeno storitev bi lahko imela kvečjemu naravo upnikove zamude, vendar upnikova zamuda ne pomeni prenehanja dolžnikove obveznosti.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da tožniku plača 6.856,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.600,00 EUR od 8. 6. 2018 dalje in od zneska 5.256,00 EUR od 1. 11. 2018 dalje. Z izpodbijanim sklepom je toženi stranki naložilo povrnitev tožnikovih pravdnih stroškov v znesku 568,60 EUR.

2. Zoper sodbo in sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožuje tožena stranka, predlaga spremembo izpodbijanih odločb in zavrnitev zahtevkov, podredno pa razveljavitev obeh odločb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbi predlaga njuno zavrnitev in potrditev izpodbijanih odločb. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba zoper sodbo ni utemeljena, pritožba zoper sklep pa ni dovoljena.

O pritožbi zoper sodbo

5. Višje sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti na podlagi določbe drugega odstavka 350. člena ZPP.

6. Ni utemeljena pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje spoštovati predlog obeh pravdnih strank in ju zaslišati. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedb pravdnih strank ugotovilo, da med strankama ni sporna sklenitev Pogodbe o poslovnem sodelovanju z dne 10. 10. 2017 (v nadaljevanju: Pogodba), nadalje pa je na podlagi listinske dokumentacije (zlasti elektronske korespondence med pravdnima strankama) ugotovilo še, da je tožnik za toženo stranko storitve, določene v Pogodbi, tudi dejansko opravil, saj je tožena stranka nasprotnim navedbam tožnika le pavšalno nasprotovala. Pavšalno prerekanih trditev po določbi drugega odstavka 214. člena ZPP ni treba dokazovati, kar pomeni, da sodišče prve stopnje utemeljeno ni zasliševalo pravdnih strank za dokazovanje izvedbe pogodbeno določenih storitev. Upoštevajoč navedeno je sodišče presodilo, da med strankama dejansko stanje ni sporno. To sodišču omogoča, da po določbi prvega odstavka 488. člena ZPP odloči brez naroka za glavno obravnavo. Izjema od tega je situacija, ko stranka narok izrecno zahteva (drugi odstavek 488. člena ZPP). Tožena stranka tega ni storila, saj niti ni odgovorila na tožnikovo dopolnitev tožbe, čeprav ji je bila ta pravilno vročena. Posledično sodišče prve stopnje zaradi neizvedenega naroka za glavno obravnavo ni kršilo določb pravdnega postopka.

7. Pritožbene navedbe o zamudi roka za predložitev računov s strani tožnika ne spremenijo pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje. Čas predložitve računa nedvomno ni bistvena sestavina pogodbenega razmerja, ki bi toženi stranki dopuščala zavrnitev plačila opravljene storitve. Prepozna predložitev računa za opravljeno storitev bi lahko imela kvečjemu naravo upnikove zamude, vendar upnikova zamuda ne pomeni prenehanja dolžnikove obveznosti. 1 Ne glede na to pa je pritožbena navedba, da je tožnik predložene račune priložil prepozno, nedovoljena pritožbena novota in se po določbi prvega odstavka 337. člena ZPP ne upošteva.

8. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na domnevno nespecificirane račune, ki naj ne bi dokazovali, ali in v kakšnem obsegu so bile storitve tožnika sploh opravljene. Kot že rečeno, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka ni argumentirano prerekala navedb tožnika (v dopolnitvi tožbe), da so bile vse storitve po Pogodbi opravljene. Tožena stranka na dopolnitev tožbe ni odgovorila. Višje sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da so navedbe v ugovoru zoper sklep o izvršbi pavšalne in v njih tožena stranka ni konkretno ugovarjala, da tožnik storitev za toženo stranko naj ne bi opravil, kar je slednji dokazal tudi s predložitvijo elektronske korespondence s toženo stranko, iz katere ne izhaja njeno morebitno ugovarjanje neizvedenim storitvam. Na podlagi navedenega je ugovor domnevno nespecificiranih računov, ki naj ne bi omogočali preverjanja dejanske izvedbe tožnikovih storitev, prav tako nedovoljena pritožbena novota po določbi prvega odstavka 337. člena ZPP in se zato ne upošteva.

9. Izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker tudi niso podani razlogi, na katere po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

O pritožbi zoper sklep

10. Pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje je prepozna ter posledično ni dovoljena. Toženi stranki je bil sklep sodišča prve stopnje vročen s fikcijo vročitve dne 8. 6. 2019. Dne 24. 5. 2019 je bilo toženi stranki v predalčniku puščeno obvestilo o prejeti pošiljki (izpodbijanem sklepu) z navodilom, da ga je dolžna prevzeti v 15 dneh. Tega tožena stranka ni storila, 15-dnevni rok dni se je iztekel 8. 6. 2019. S potekom 15-dnevnega roka se šteje pisanje za vročeno. Dejstvo, da je bil 15. dan roka sobota, pri fikciji vročitve ne vpliva na iztek roka na način, da bi se iztekel šele na prvi delavnik. 2 Rok 15 dni za pritožbo zoper sklep je zato začel teči 9. 6. 2019 (dejstvo, da je bil ta dan nedelja, na začetek teka roka ne vpliva) in se je iztekel 23. 6. 2019, ker pa je bil ta dan nedelja, se je rok iztekel naslednji delovni dan, v ponedeljek 24. 6. 2019. Tožena stranka je pritožbo vložila priporočeno po pošti dne 26. 6. 2019, kar je po izteku 15-dnevnega roka, zaradi česar je pritožba prepozna.

11. Na podlagi navedenega je višje sodišče pritožbo tožene stranke zoper izpodbijani sklep zavrglo (352. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

12. O stroških pritožbenega postopka je višje sodišče odločilo na podlagi določbe prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Ker tožena stranka ni uspela niti s pritožbo zoper sodbo niti s pritožbo zoper sklep, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tudi tožnik pa sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj, upoštevaje pavšalne pritožbene navedbe v pritožbi zoper sodbo in nedovoljeno pritožbo zoper sklep, odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločitvi o pritožbah.

1 Juhart, M., v: Obligacijski zakonik (splošni del) s komentarjem, 2. knjiga, 2003, str. 369.

2 Načelno pravno mnenje, sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije dne 14. 1. 2015, Vrhovno sodišče RS, Pravna mnenja, št. 1/2015, str. 7.