Appeal dismissed; plaintiff failed to prove claim probability for interim order under ZPP Art. 383. ZPP Art. 383; ZPP Art. 363. ZPP Art. 363. ZPP Art. 363. ZPP Art. 363.

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Z ničemer tožnica kot predlagateljica začasne odredbe svojega predloga ni nadgradila s takimi trditvami, iz katerih bi izhajalo, da je svojo terjatev, upoštevajoč revizijske razloge, izkazala za verjetno. To pa bi za uspeh s predlogom morala storiti, saj ta utemeljitev spada v njeno trditveno sfero. Z vprašanjem, ali je v tej fazi postopka zaradi vezanosti sodišča na določilo 383. člena v zvezi z drugim odstavkom 363. člena ZPP to sploh mogoče, pa se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo. Svojega stališča, da „nedvomno obstoji večja verjetnost, da bo v ponovnem sojenju ugodeno zahtevku, kot pa da bo zahtevek zavrnjen, sicer Vrhovno sodišče ne bi ugodilo reviziji tožeče stranke“ tožnica ni ustrezno konkretizirala. Ob manjkajoči trditveni podlagi, ki bi se prilegala razlogom, iz katerih je bila v revizijskem postopku drugostopenjska sodba razveljavljena, pa je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni popolno ugotovilo, zaradi česar naj bi tudi napačno uporabilo materialno pravo, v posledici obojega pa kršilo tudi 14. točke drugega odstavka 399. člena ZPP, češ, da se zaradi manjkajočih razlogov izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti.

[OBRAZLOŽITEV]

Predmet spora

1. Predmet tega spora je odškodninska terjatev tožnice proti njenemu takratnemu direktorju S. T. Ta naj bi kršil določilo 258. člena ZGD, 1 ker je kot porok jamčil za obveznosti družbe S., d. o. o., v kateri ima tožnica 100 % poslovni delež. S., d. o. o., je kot dolžnik, tožnica pa kot porok in zastavitelj sklenila najemno pogodbo, na podlagi katere je S., d. o. o., najel letalo Cessna Exel od družbe I. iz Liechtensteina. Tožencu se očita nepotrebno veriženje pogodb s tem, da je bila v najem letala, katerega nakup je financirala družba H. GmbH iz Avstrije, po nepotrebnem vključena družba I. Prva pogodba o najemu letala je bila sklenjena 30. 5. 2005 med H. in I., druga najemna pogodba med (1) I., (2) S. (najemnik) in (3) tožnico (operater, registrirani uporabnik in porok) pa 23. 5. 2005. Zaradi nepotrebnega veriženja pogodb in zato, ker si je I. neupravičeno izgovoril še dodatne ure letenja, naj bi tožnici stranki nastala škoda v vtoževani višini.

Procesno stanje spisa

2. Tožnica je s tožbo z dne 29. 6. 2008 od toženca zahtevala plačilo 474.687,50 EUR s pripadki. Z vlogo z dne 29. 6. 2011 je zahtevek zvišala na 1.478.055,00 EUR. Sodišče prve stopnje je (tudi v ponovnem sojenju) s sodbo VIII Pg 3171/2013-78 z dne 14. 1. 2015 tožbeni zahtevek zavrnilo. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo I Cpg 973/2015 z dne 30. 3. 2017 pritožbo tožnice proti prvostopenjski sodbi zavrnilo in to sodbo potrdilo. Vrhovno sodišče RS pa je v revizijskem postopku s sklepom III Ips 89/2016 z dne 24. 4. 2018 reviziji tožnice ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Še preden je pritožbeno sodišče ponovno odločilo o pritožbi, je tožnica z vlogo z dne 13. 3. 2019 predlagala izdajo začasne odredbe v zavarovanje svojega denarnega zahtevka proti tožencu.

Izpodbijani sklep

3. S sklepom z dne 2. 10. 2019 je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe:

„1. Za zavarovanje denarne terjatve tožeče stranke se toženi stranki prepove odtujiti ali obremeniti poslovni delež tožene stranke z zaporedno št. ... v družbi X., d. o. o., L., ki v nominalnem znesku znaša 9.264,00 EUR, kar znaša 50 % v osnovnem kapitalu družbe.

2. Začasna odredba se vpiše v sodni register pri poslovnem deležu iz prve točke te začasne odredbe.

3. Stroški te začasne odredbe so nadaljnji pravdni stroški te zadeve.

4. Ta začasna odredba velja še 60 dni po pravnomočnosti sodbe v tej pravdni zadevi, ugovor pa ne zadrži izvršitve.“

Presodilo je, da tožnica ni izkazala nobenega od pogojev, določenih v 270. členu ZIZ, ki morajo biti kumulativno podani za izdajo začasne odredbe.

Pritožba tožnice in odgovor toženca

4. Proti temu sklepu se je tožnica pravočasno pritožila. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP ter predlagala spremembo izpodbijanega sklepa sebi v prid ter povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

5. V odgovoru na pritožbo je toženec predlagal zavrnitev pritožbe, potrditev izpodbijanega sklepa in povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

K odločitvi o pritožbi

6. Pritožba ni utemeljena. Na odločilne pritožbene navedbe je odgovorjeno v nadaljevanju.

7. Po določilu 270. člena ZIZ sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev do dolžnika nastala (prvi odstavek) in če upnik izkaže nevarnost, da je zaradi dolžnikovega utrjevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek).

Utemeljitev predloga za izdajo začasne odredbe

8. V prid obstoja terjatve je tožnica navedla, da njeno škodo, ki jo je utrpela zaradi protipravnega ravnanja toženca, predstavlja razlika v mesečni najemnini, ki jo je plačeval I. družbi H. na podlagi pogodbe o leasingu z dne 30. 5. 2005, in mesečni najemnini, ki jo je plačevala tožnica na podlagi najemne pogodbe med njo, I. ter S. z dne 23. 5. 2015. Protipravno ravnanje toženca in višina škode naj bi izhajala iz predloženega mnenja revizijske družbe E. z dne 27. 2. 2008, na katerega se je, kot je navedla v predlogu, sklicevala v izogib ponavljanju. Zato je predlagala, naj sodišče to mnenje šteje kot del njene trditvene podlage. Iz tega mnenja naj bi izhajalo, da znaša škoda za celotno obdobje najema (10 let) „zgolj iz naslova višjega mesečnega zneska najema 1.206.828,00 EUR, upoštevajoč dodatne ure letenja pa 2.000.000,00 EUR“. Za celoten čas najema bi tako škoda znašala najmanj 3.206.828,00 EUR. Sklicevala se je na tabelo v vlogi z dne 29. 6. 2011, iz katere naj bi bilo razvidno, koliko in kdaj je tožnica plačala za najem letala I. Mesečni zneski so se spreminjali vsake šest mesecev glede na spremembo šestmesečnega Euribor (12. člen najemne pogodbe). Prvi poračun dodatnih ur je bil opravljen v oktobru 2008, ko je tožnica za dodatne ure I. 14. 1. 2009 plačala znesek 582.930,00 EUR. Pavšalne mesečne zneske je tožnica I. plačevala do januarja 2011. V predlogu za izdajo začasne odredbe je tudi navedla, da glede na potek časa in dodatno škodo „danes ustrezno razširja tožbeni zahtevek“ ter da „pri tem izhaja, da je razlika vedno bila približno ista in da je znašala 13.562,50 EUR, ne glede na spremembe EURIBOR. Tožnica od preplačane razlike zahteva tudi zakonske zamudne obresti od dneva, ko je bil plačan posamezen mesečni obrok“.

Razveljavitveni razlogi sklepa VSRS III Ips 89/2016

9. Kot je omenjeno zgoraj, je bil tožbeni zahtevek pravnomočno zavrnjen. Šele v revizijskem postopku je bila sodba sodišča druge stopnje razveljavljena. Razveljavljena je bila zgolj iz razlogov, navedenih v 18. točki obrazložitve sklepa VSRS III Ips 89/2016 z dne 24. 4. 2018. V tej točki je navedeno, „da je utemeljen pritožbeni očitek v delu, v katerem tožnica sodišču druge stopnje očita, da ni pojasnilo, zakaj izvedenki ni bilo treba upoštevati določenih pritožbeno izpostavljenih okoliščin, na katere naj bi tožnica opozorila že v pripombah na izvedensko mnenje; v zvezi s tem naj bi tožnica (med drugim) opozarjala na to, da naj bi bila družba (a) I. AG brez premoženja in (b) ustanovljena samo za sporni posel ter da naj bi (c) vsa potrebna zavarovanja za izvedbo posla dala tožnica in družba S. AG (solidarno poroštvo, maksimalne hipoteke v višini 1.000.000,00 EUR na tožničini nepremičnini) in da naj družba (d) I. tega bremena ne bi imela. Na te pritožbene očitke sodišče druge stopnje ni odgovorilo, čeprav (e) imajo dana zavarovanja na načelni ravni določeno ceno oziroma vrednost, ki bi po eni strani lahko vplivala na dejanski zaključek o sposobnosti tožeče stranke oziroma njene hčerinske družbe S. AG za sklenitev posla neposredno z leasingodajalcem brez sodelovanja družbe I. Po drugi strani (f) bi neupoštevanje danih zavarovanj lahko vplivalo tudi na (prenizko) oceno stroškov, ki jih je imela tožnica s spornim poslom, oziroma na (g) (prenizko) ceno koristi, ki jih je imela družba I., ter posledično na presojo smotrnosti sklenitve spornega posla najema letala z veriženjem pogodbe v primerjavi s sklenitvijo posla neposredno z leasingodajalcem brez sodelovanja družbe I. Izpostavljeni pritožbeni očitki bi lahko bili odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. Zato je sodišče druge stopnje s tem, ko nanje ni odgovorilo, storilo bistveno kršitev določb postopka, ki bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP). Glede na obrazloženo je preuranjen tudi zaključek sodišča druge stopnje, da je izvedenka odgovorila na vsa zastavljena vprašanja in jih razumljivo obrazložila, ter da zato niso podani pogoji za postopanje po določbi 254. člena ZPP“.

Odgovor na pritožbeno navedbo, da je tožnica izkazala za verjetno, da njena terjatev do toženca obstoji

10. Iz zgoraj povzetih poudarkov v točkah od (a) do (g) izhaja, da je sodba VSL obremenjena z relativno bistveno kršitvijo določil prvega odstavka 360. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena istega zakona. Iz razveljavitvenih razlogov samih ne izhaja, da je zaradi tam opisanih kršitev tožbeni zahtevek tožnice verjetno izkazan. Da v resnici je izkazan, pa tožnica s tem, da je v predlogu za izdajo začasne odredbe skopo ponovila navedbe, s katerimi je utemeljevala tožbeni zahtevek pred sodiščem prve stopnje, ni storila. Na te splošne navedbe je namreč odgovorjeno že z obema sodbama nižjih sodišč. Kot izhaja iz obrazložitve revizijskega sklepa, s presojo opisanih navedb soglaša tudi VSRS. 2 Z ničemer pa tožnica kot predlagateljica začasne odredbe svojega predloga ni nadgradila s takimi trditvami, iz katerih bi izhajalo, da je svojo terjatev, upoštevajoč revizijske razloge, izkazala za verjetno. To pa bi za uspeh s predlogom morala storiti, saj ta utemeljitev spada v njeno trditveno sfero. Z vprašanjem, ali je v tej fazi postopka zaradi vezanosti sodišča na določilo 383. člena v zvezi z drugim odstavkom 363. člena ZPP to sploh mogoče, pa se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo. Svojega stališča, da „nedvomno obstoji večja verjetnost, da bo v ponovnem sojenju ugodeno zahtevku, kot pa da bo zahtevek zavrnjen, sicer Vrhovno sodišče ne bi ugodilo reviziji tožeče stranke“ tožnica ni ustrezno konkretizirala. Ob manjkajoči trditveni podlagi, ki bi se prilegala razlogom, iz katerih je bila v revizijskem postopku drugostopenjska sodba razveljavljena, pa je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni popolno ugotovilo, zaradi česar naj bi tudi napačno uporabilo materialno pravo, v posledici obojega pa kršilo tudi določilo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ, da se zaradi manjkajočih razlogov izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti.

Zaključek

11. Iz gornje obrazložitve sledi, da je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da tožnica ni izkazala za verjetno, da njena terjatev do toženca obstoji. Ker je brez tega pogoja predlog za izdajo začasne odredbe neutemeljen, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo, ne da bi se opredeljevalo do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na tisti del izpodbijanega sklepa, kjer sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožnica ni izkazala niti nevarnosti (iz drugega odstavka 270. člena ZIZ) niti trditve, da bi toženec z izdajo začasne odredbe pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek 270. člena ZIZ). Te pritožbene navedbe so glede na gornje razloge nepomembne za odločitev o pritožbi (prvi odstavek 360. člena ZPP).

K odločitvi o stroških postopka

12. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 15. členom ZIZ). Toženec pa jih sam nosi zato, ker je v pritožbi v glavnem le ponovil svoje dosedanje navedbe. Zato to vlogo pritožbeno sodišče ocenjuje kot nepotrebno (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena istega zakona).

1 Prvi in drugi odstavek 258. člen ZGD: (1) Člani uprave morajo pri vodenju poslov ravnati s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in varovati poslovno skrivnost družbe. (2) Člani uprave solidarno odgovarjajo družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih dolžnosti, razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti.

2 V 15. točki obrazložitve je VSRS v sklepu III Ips 89/2016 z dne 24. 4. 2018 zapisalo, da je neutemeljena pritožba tožeče stranke v tistem delu, kjer očita sodišču druge stopnje, da se ni opredelilo do pritožbenih navedb o tem, da naj se izvedenka ne bi opredelila do tega, da bi bilo mogoče sporni posel izvesti brez družbe I. ter naj izvedenka ne bi pojasnila upravičenosti zaračunavanja 25 % razlike v najemnini. Zapisalo je, da je v 10. točki obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje upoštevaje izvedensko mnenje pojasnilo, zakaj spornega posla ni bilo mogoče skleniti neposredno s tožečo stranko, pojasnilo je tudi, da razliko v višini najemnine predstavljajo stroški financiranja oziroma odhodki za obresti, ki jih je tožnica plačevala posredno preko najemnine. V 11. točki obrazložitve sodbe je upoštevaje izvedensko mnenje in ustno zaslišanje izvedenke pojasnilo, zakaj spornega posla ni bilo mogoče skleniti preko tožničine hčerinske družbe S. AG. V 14. točki obrazložitve je dodatno pojasnilo zaključek, da sodelovanje družbe I. v spornem poslu ni bilo nerazumno.