Court dismisses appeal claiming conditional probation breach due to unpaid interest on damages. Interest is separate from principal damages.

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanec kot tožilec je dolžan plačati sodno takso v višini 30,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Povrnitev škode, ki je bila povzročena s kaznivim dejanjem in jo je kot posebni pogoj mogoče naložiti obdolžencu v pogojni obsodbi, ne more zajemati tudi zamudnih obresti.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom na podlagi četrtega odstavka 506. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) postopek za preklic pogojne obsodbe izrečene obsojeni A. A. s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani V K 42801/2015 z dne 8. 6. 2016, pravnomočno istega dne, ustavilo. Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da stroški postopka za preklic iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obsojene bremenijo proračun.

2. Zoper sklep se je pritožila pooblaščenka oškodovanca kot tožilca iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter odloči, da se obsojenima A. A. in B. B. pogojna obsodba prekliče in izreče nepogojna kazen: podrejeno, da se sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje; obsojenima pa naloži v plačilo stroške te pritožbe, ki so nastale oškodovancu z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ustavilo postopek za preklic pogojne obsodbe izrečene obsojeni A. A., ker je ugotovilo, da sta oba obsojenca (A. A. in B. B.) izpolnila posebni pogoj določen v pravnomočni sodbi okrožnega sodišča V K 42801/2015-42 z dne 8. 6. 2016, pravnomočni istega dne. Na podlagi navedb oškodovane družbe in obeh obsojencev je ugotovilo, da sta znesek 3.959,08 EUR, ki je bil določen kot posebni pogoj v pravnomočni pogojni obsodbi, v celoti plačala. Hkrati je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zakonske zamudne obresti niso bile določene kot posebni pogoj v pogojni obsodbi.

5. S temi ugotovitvami v izpodbijanem sklepu se pritožbeno sodišče strinja, ker so skladne s podatki v spisu in tudi s pritožbenimi navedbami. Pritožnica potrjuje ugotovitev sodišča prve stopnje o plačilu zneska 3.959,08 EUR dne 7. 6. 2019. Vendar pa pooblaščenka nepravilno uveljavlja, da so bile tudi zakonite zamudne obresti del posebnega pogoja določenega v pogojni obsodbi, ker to ne drži. Povrnitev škode, ki je bila povzročena s kaznivim dejanjem in jo je kot posebni pogoj mogoče naložiti obdolžencu v pogojni obsodbi, ne more zajemati tudi zamudnih obresti (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 165/2002 z dne 11. 3. 2004). Sodna praksa je ustaljena in enotna, da zamudne obresti ne predstavljajo povrnitve škode, saj so posebna stranska in akcesorna terjatev. Akcesorne so v svojem nastanku (ne morejo namreč nastati, če ne obstaja glavnica), ko pa nastanejo, imajo značaj samostojne terjatve, na glavnico pa so vezane le še glede zastaranja. Samostojne so tudi v svojem pravnem naslovu. V kazenskem pravu je načelo zakonitosti še posebej poudarjeno in če je zakon določil kot posebni pogoj samo povrnitev škode, potem sodišče ne sme mimo jasno izraženega pogoja določati še druge obveznosti, kot so npr. zamudne obresti. Zato je vztrajanje pritožnice pri trditvi, da je posebni pogoj v pravnomočni pogojni obsodbi obsegal tudi plačilo obresti in ne samo glavnice ter da obsojenca nista v celoti izpolnila posebnega pogoja, nepravilno, pravno zmotno in v nasprotju z izrekom pogojne obsodbe. Obresti sta bila obsojenca dolžna plačati v okviru prisojenega premoženjskopravnega zahtevka, ki ga je sodišče prve stopnje v pogojni obsodbi prisodilo oškodovancu na podlagi drugega odstavka 110. člena ZKP poleg glavnice. Zato je neutemeljena pritožba v delu, kjer pooblaščenka očita kršitev določb kazenskega prava in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

6. Utemeljena pa je sicer pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi tretjega odstavka 506. člena ZKP o razpisanem naroku obvestiti poleg obeh obsojencev tudi oškodovanca kot tožilca. Sodišče prve stopnje tega ni storilo, zato je kršilo navedeno zakonsko določbo, kar pa predstavlja relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, za katero pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Obsojenca sta izpolnila posebni pogoj, kar je potrdila tudi oškodovana družba, zato je sodišče prve stopnje postopek za preklic pogojne obsodbe obsojeni A. A. utemeljeno ustavilo.

7. Ker je sodišče prve stopnje v točki 3 izpodbijanega sklepa pojasnilo, da zakonske zamudne obresti niso predmet posebnega pogoja naloženega s pogojno obsodbo v smislu tretjega odstavka 57. člena KZ-1, je s tem pojasnilo, zakaj je štelo plačilo glavnice za izpolnitev posebnega pogoja po pogojni obsodbi. Zato je neutemeljena pritožbena trditev, da izpodbijani sklep o tem nima razlogov, s tem pa smiselno zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

8. Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

9. Ker pooblaščenka oškodovanca kot tožilca s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da je oškodovanec kot tožilec dolžan plačati sodno takso v višini 30,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka (prvi odstavek 98. člena ZKP v zvezi s taksno tarifo 74013 Zakona o sodnih taksah, ZST-1).