Appeal dismissed: Economic interest alone does not satisfy the legal standing requirement for third-party intervention under ZPP Art. 199.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Higher Court in Ljubljane dismissed the appeal against the first-instance court's rejection of a third-party intervention request. The appellant, a sole shareholder of the defendant, argued that her financial liquidity was at risk due to the defendant's operations and the public service's execution. The court ruled that her claims demonstrated only a factual or economic interest, not the legal interest required by Article 199 of the Civil Procedure Act for standing in court.
Legislator headnote
AI generatedArticle 199 of the Civil Procedure Act; A third party must demonstrate a legal interest, not merely a factual or economic interest, to qualify for intervention in civil proceedings.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.
[JEDRO]
Predlagateljica intervencijskega interesa ne more utemeljiti z navedbami, da ima interes, da se izvajanja javne službe ne ogrozi oziroma, da je zelo izpostavljena tveganju, ki je povezano s poslovanjem tožene stranke ter je posledično njena finančna likvidnost soodvisna od poslovanja tožene stranke. Njene navedbe izkazujejo njen dejanski, ekonomski interes, ne pa pravnega.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za dopustitev stranske intervencije na strani tožene stranke.
2. Zoper navedeni sklep se je predlagateljica stranske intervencije pritožila in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je spremembo izpodbijanega sklepa, pritožbenih stroškov pa ni priglasila.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. Višje sodišče kot pravilen potrjuje zaključek izpodbijanega sklepa, da predlagateljica stranske intervencije s svojimi navedbami ni izkazala pravnega interesa, ki je pogoj za udeležbo v pravdi (199. člen ZPP). Dejstvo, da je predlagateljica edina družbenica v toženi stranki, v ničemer ne izkazuje njenega pravnega interesa, pač pa kvečjemu njen ekonomski interes. Predlagateljica svojega intervencijskega interesa ne more utemeljiti niti z navedbami, da ima interes, da se izvajanje javne službe ne ogrozi oziroma, da je zelo izpostavljena tveganju, ki je povezano s poslovanjem tožene stranke ter je posledično njena finančna likvidnost soodvisna od poslovanja tožene stranke. Njene navedbe v postopku na prvi stopnji, ki jih je ponovila v pritožbi, izkazujejo njen dejanski, ekonomski interes, ne pa pravnega. Pravna korist je namreč podana takrat, kadar je intervenient do svoje stranke ali do predmeta spora v takem pravnem (in ne dejanskem / ekonomskem) razmerju, da bi odločba, če bi bila neugodna, škodljivo vplivala na njegov civilni položaj; to je zlasti takrat, kadar se pravnomočnost sodbe razteza na stranskega intervenienta, za kar pa v konkretnem primeru, ko tožeča stranka od tožene stranke terja plačilo denarnega zneska, ne gre. Interes, ki ga intervenientka izkazuje v tem postopku, je tipični ekonomski interes, kot to pravilno poudarja že sodišče prve stopnje, s čemer pa ne more utemeljiti svojega intervencijskega interesa.
5. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).