Legislator Case Law & Legislation
VSL Sklep II Kp 13085/2019 ECLI:SI:VSLJ:2019:II.KP.13085.2019 AI generated

Appeal dismissed because indictment failed to allege interview for publication required for aggravated insult charge.

Case Number VSL Sklep II Kp 13085/2019
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The High Court in Ljubljana dismissed the private prosecutor's appeal against a first-instance decision transferring jurisdiction for an insult case. The private prosecutor argued the defendant's statements to a journalist constituted an interview for publication, warranting a more severe charge. The court ruled that the indictment only described a phone conversation between friends without alleging the specific intent to publish, thus failing to meet the elements of the aggravated offense.

Legislator headnote

AI generated

160. člen KZ-1; The description of a criminal offense in a private prosecution must explicitly include all statutory elements; an allegation of merely speaking to a journalist without stating the intent for publication does not satisfy the requirements for the aggravated form of insult.

Keywords

AI generated
aggravated insult private prosecution indictment description interview for publication jurisdiction transfer statutory elements criminal procedure

Cited Legislation

AI generated
160. člen KZ-1
402. člen ZKP
Zakon o sodnih taksah
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Zasebni tožilec je dolžan plačati na 31,00 EUR odmerjeno sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Ker v opisu očitanega kaznivega dejanja ni zajeto, da je šlo za intervju novinarja z namenom objave, niti ne kakšno drugo ravnanje, ki bi pomenilo, da je bila podana na način, kot ga določa drugi odstavek 160. člena KZ-1, pač pa zgolj, da je obdolženka sporno izjavo novinarju povedala po telefonu (pri čemer ne gre spregledati navedbe v odgovoru na pritožbo, da sta obdolženka in novinar v prijateljskih odnosih, in je njena izjava bila dana prijatelju, ne pa novinarju), so v opisu kaznivega dejanja v zasebni tožbi obseženi le zakonski znaki kaznivega dejanja po prvem odstavku 160. člena KZ-1.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom kaznivo dejanje po zasebni tožbi opredelilo kot kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena Kazenskega zakonika in odločilo, da Okrožno sodišče v Ljubljani ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi ter se po pravnomočnosti sklepa zadeva odstopi Okrajnemu sodišču v Ljubljani kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču.

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje zasebni tožilec preko svojega pooblaščenca zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi kršitve kazenskega zakona in pritožbenemu sodišču predlaga, da se pritožbi ugodi in napadeni sklep razveljavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik navaja, da je stališče prvostopnega sodišča, da glede na opis dejanja naknadne objave domnevnih obdolženkinih izjav v časopisu ni mogoče šteti kot dele izvršitvenega dejanja obdolženke, saj je njene izjave v časopisu objavil novinar, ne pa obdolženka, pravno zgrešeno. Obdolženka je dala izjavo novinarju z namenom, da jo ta objavi v časopisu in je ta izjava po svoji naravi bila intervju za medije. Sklep Višjega sodišča v Ljubljani, na katerega se sklicuje prvostopno sodišče, se nanaša na drugačno situacijo, ko je obdolženec domnevno žaljive trditve izrekel, ko je bil zaslišan kot priča pred parlamentarno preiskovalno komisijo, novinar pa je v poročilu s seje te trditve povzel in jih objavil, medtem ko gre v obravnavanem primeru za intervju in so njene izjave bile namenjene javnosti, torej ni šlo za primer, ko bi jih sporočila nekomu tretjemu in bi jih novinar zgolj povzel in objavil, temveč jih je obdolžena na intervjuju za medije, sporočila neposredno novinarju in so bile podane z namenom, da se jih javno objavi.

5. Predmet presoje tako prvostopnega sodišča kot pritožbenega sodišča je, ali opis obdolženki očitanega kaznivega dejanja vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja po drugem odstavku 160. člena KZ-1. Prvostopno sodišče pravilno ugotavlja, da v opisu zasebne tožbe niso obsežena ravnanja, ki bi zaobsegala zakonske znake iz drugega odstavka 160. člena KZ-1. Zatrjevanja zasebnega tožilca v obrazložitvi zasebne tožbe in odgovoru na ugovor pa, kot prav tako pravilno ugotavlja prvostopno sodišče, tega ne morejo nadomestiti. Ker v opisu očitanega kaznivega dejanja ni zajeto, da je šlo za intervju novinarja z namenom objave, niti ne kakšno drugo ravnanje, ki bi pomenilo, da je bila podana na način, kot ga določa drugi odstavek 160. člena KZ-1, pač pa zgolj, da je obdolženka sporno izjavo novinarju povedala po telefonu (pri čemer ne gre spregledati navedbe v odgovoru na pritožbo, da sta obdolženka in novinar v prijateljskih odnosih, in je njena izjava bila dana prijatelju, ne pa novinarju), so v opisu kaznivega dejanja v zasebni tožbi obseženi le zakonski znaki kaznivega dejanja po prvem odstavku 160. člena KZ-1.

6. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, senat pritožbenega sodišča pa tudi ni našel kršitev, na katere je dolžan paziti po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno.

7. Glede na zavrnitev pritožbe je zasebni tožilec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, ki se v skladu s tarifno številko 74013 Zakona o sodnih taksah odmeri v višini 30,00 EUR.