Appellant's claim dismissed; co-shareholder lacks universal succession rights without agreement per ZGD provisions.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Res je, da je tožeča stranka v tožbi navedla, da je toženec samovoljno zapustil družbo. Vendar je sodišče prve stopnje z izpiskom iz sodnega registra ugotovilo, da sta bila kot družbenika gospodarske družbe V. d.o.o. ob njenem prenehanju vpisana Z. N. (tožnik) in J. M. (toženec). Zato je pravilen zaključek, da sta bila do prenehanja V. d.o.o. družbenika oba (prim. tudi prvi in drugi odstavek 436. člena ZGD). To pa pomeni, da je treba razmerje med strankama presojati tudi po določbah prava gospodarskih družb.

S prenehanjem tožeče stranke je prišlo do prekinitve postopka po samem zakonu (3. točka prvega odstavka 205. člena ZPP), kar pomeni, da bi se nadaljeval (šele), ko bi ga prevzeli pravni nasledniki (ali ko bi jih sodnik povabil, naj to storijo - prim. prvi odstavek 208. člena ZPP). Vendar gre v konkretnem primeru za specifično situacijo. Tožeča stranka je bila namreč na podlagi drugega odstavka 37. člena v zvezi s prvim odstavkom 29. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij dne 19. 1. 2000 po uradni dolžnosti izbrisana iz sodnega registra, kar pomeni, da nima univerzalnih pravnih naslednikov (prim. drugi odstavek 394. člena ZGD, ki časovno omejuje odgovornost delničarjev oz. družbenikov za obveznosti družbe, iz česar izhaja, da delničarji oz. družbeniki niso univerzalni pravni nasledniki, saj drugače njihova odgovornost ne bi bila časovno omejena; na to kaže tudi drugi odstavek 398. člena ZGD, ki govori o prevzemu obveznosti izbrisane družbe).

Družbeniki (oz. v tem primeru družbenika) bi morali zato predhodno urediti vsa pravna razmerja z zaposlenimi in upniki družbe ter medsebojna pravna razmerja. Taka ureditev medsebojnih pravnih razmerij družbenikov, po kateri bi Z. N. pripadle sporne terjatve (ki naj bi bile prej terjatve V. d.o.o.) bi zato predstavljala singularno pravno nasledstvo (in ne univerzalnega, ki bi imelo po samem zakonu za posledico procesnopravno sukcesijo), na podlagi katerega bi Z. N. od toženca lahko zahteval izpolnitev. Vendar to le ob predpostavki, da bi bil med družbenikoma tak dogovor, oziroma da bi po delitvi premoženja družbe te odškodninske terjatve pripadle tožniku (na podlagi konstitutivnega sklepa sodišča - prim. 168. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji v zvezi s 182. členom tega zakona). Ker pa ni tožnik tega niti zatrjeval (in zato še manj dokazal), je sodišče prve stopnje, ko je sicer v nasprotju z drugim odstavkom 190. člena ZPP Z. N. štelo kot tožnika (toženec ni privolil, da bi namesto tožeče stranke V. d.o.o. v pravdo vstopil tožnik Z. N., vendar to ni taka kršitev postopka, da bi moralo pritožbeno sodišče na njo paziti po uradni dolžnosti - drugi odstavek 350. člena ZPP), tožbeni zahtevek povsem pravilno zavrnilo.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek, da mora toženec tožeči stranki plačati 2,919.450,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, tolarsko protivrednost 10.800,00 DEM, ji izročiti avtomobil Golf ter motorno kolo Gilera in ji omogočiti prenos lastninske pravice na motornem vozilu Suzuki Swift ter na motornem kolesu Gilera.

Zoper to sodbo se iz vseh razlogov pritožuje tožnik in navaja, da je sodišče ugotovilo, da tožnik ni zatrjeval, da je tožencu že pred izbrisom družbe iz sodnega registra prenehal status družbenika. Ta ugotovitev je v nasprotju s tč. IV/a tožbe. V tej točki je namreč tožnik izrecno navedel, da je toženec dne 10.4.1993 samovoljno zapustil družbo ter da je ustanovil svoje podjetje s povsem enako dejavnostjo, kot jo je opravljala tožeča stranka. Iz teh navedb jasno izhaja, da je toženec omenjenega dne zapustil družbo in da mu je s tem prenehala lastnost družbenika. Čeprav je V. d.o.o., izbrisana iz sodnega registra po skrajšanem postopku, to ne vpliva na odškodninsko odgovornost prejšnjega družbenika, ki je s civilnim deliktom tožniku kot družbeniku povzročil škodo in odtujil njegove premičnine. Zato bi bilo treba izvesti predlagane dokaze in pri odločanju uporabiti določbe odškodninskega prava, ne pa določbe Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD).

Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljen je pavšalen očitek, da je izpodbijana sodba nerazumljiva ter protislovna. Po mnenju pritožbenega sodišča so namreč razlogi sodbe jasni in konsistentni, pa tudi niso v nasprotju z izrekom. Kršitev postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) zato ni podana.

Res je, da je tožeča stranka v tožbi navedla, da je toženec samovoljno zapustil družbo. Vendar je sodišče prve stopnje z izpiskom iz sodnega registra ugotovilo, da sta bila kot družbenika gospodarske družbe V. d.o.o. ob njenem prenehanju vpisana Z. N. (tožnik) in J. M. (toženec). Zato je pravilen zaključek, da sta bila do prenehanja V. d.o.o. družbenika oba (prim. tudi 1. in 2. odst. 436. čl. ZGD). To pa pomeni, da je treba razmerje med strankama presojati tudi po določbah prava gospodarskih družb.

S prenehanjem tožeče stranke je prišlo do prekinitve postopka po samem zakonu (3. tč. 205. čl. ZPP), kar pomeni, da bi se nadaljeval (šele), ko bi ga prevzeli pravni nasledniki (ali ko bi jih sodnik povabil, naj to storijo - prim. 1. odst. 208. čl. ZPP). Vendar gre v konkretnem primeru za specifično situacijo. Tožeča stranka je bila namreč na podlagi 2. odst. 37. čl. v zvezi s 1. odst. 29. čl. Zakona o finančnem poslovanju podjetij dne 19.1.2000 po uradni dolžnosti izbrisana iz sodnega registra, kar pomeni, da nima univerzalnih pravnih naslednikov (prim. 2. odst. 394. čl. ZGD, ki časovno omejuje odgovornost delničarjev oz. družbenikov za obveznosti družbe, iz česar izhaja, da delničarji oz. družbeniki niso univerzalni pravni nasledniki, saj drugače njihova odgovornost ne bi bila časovno omejena; na to kaže tudi 2. odst. 398. čl. ZGD, ki govori o prevzemu obveznosti izbrisane družbe).

Družbeniki (oz. v tem primeru družbenika) bi morali zato predhodno urediti vsa pravna razmerja z zaposlenimi in upniki družbe ter medsebojna pravna razmerja. Taka ureditev medsebojnih pravnih razmerij družbenikov, po kateri bi Z. N. pripadle sporne terjatve (ki naj bi bile prej terjatve V. d.o.o.) bi zato predstavljala singularno pravno nasledstvo (in ne univerzalnega, ki bi imelo po samem zakonu za posledico procesnopravno sukcesijo), na podlagi katerega bi Z. N. od toženca lahko zahteval izpolnitev. Vendar to le ob predpostavki, da bi bil med družbenikoma tak dogovor, oziroma da bi po delitvi premoženja družbe te odškodninske terjatve pripadle tožniku (na podlagi konstitutivnega sklepa sodišča - prim. 168. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji v zvezi s 182. čl. tega zakona). Ker pa ni tožnik tega niti zatrjeval (in zato še manj dokazal), je sodišče prve stopnje, ko je sicer v nasprotju z 2. odst. 190. čl. ZPP Z. N. štelo kot tožnika (toženec ni privolil, da bi namesto tožeče stranke V. d.o.o. v pravdo vstopil tožnik Z. N., vendar to ni taka kršitev postopka, da bi moralo pritožbeno sodišče na njo paziti po uradni dolžnosti - 2. odst. 350. čl. ZPP), tožbeni zahtevek povsem pravilno zavrnilo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).