Employee's negligence in machine maintenance without proper lockout procedures bars liability against employer.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Tožnik, ki se je malomarno lotil vzdrževanja stroja, je s tem sam prevzel riziko svoje poškodbe. Ker bi moral prav tožnik poskrbeti za pravilen postopek preverjanja in zagotavljanja razbremenitve vzmeti pred poseganjem v stroj, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik za nastalo škodo odgovoren sam in da te odgovornosti ne more prevaliti na delodajalca.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu mora toženka plačati 7.932,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 7.800,00 EUR od 20. 12. 2014 dalje in od zneska 132,54 EUR od 1. 1. 2014 dalje. Tožniku pa je naložilo, da mora toženki povrniti 362,33 EUR njenih pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Tožnik v pritožbi uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga odpravo (pravilno: razveljavitev) izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Podrejeno predlaga, naj sodišče druge stopnje odloči, da je tožbeni zahtevek po temelju v celoti utemeljen, zaradi ugotovitve višine odškodnine pa naj zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče je z nedopustno širitvijo toženkine trditvene podlage zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka. Čeprav toženka ni zanikala tožnikove trditve, da je bil priča R. V. njegov nadrejeni, je samo odločilo drugače. Enako velja za sodbeno ugotovitev, da naj bi šlo v tožnikovem primeru za splošno strojnoključavničarsko strokovno znanje. Tožniku, ki se o tem dejstvu pred izdajo sodbe ni mogel izjasniti, sta bili zato kršeni pravica do izjave in pravica do poštenega sojenja. Sodišče je v nasprotju z izvedenskim mnenjem, da bi delodajalec moral v navodilih za varno delo izdelati postopek zagona, ustavitve in čiščenja stroja, z jasnimi opredelitvami nalog delavca ob stroju in vzdrževalca stroja, v sodbi zapisalo, da gre le za priporočilo izvedenca. Tudi listine z dne 28. 1. 2014, ki jo je o tožnikovi poškodbi sestavil varnostni inženir, ni dokazno ocenilo. Sicer pa so bila navodila tožnikovega delodajalca za varno delo pomanjkljiva. Po priročniku za uporabo stroja, na katerem je prišlo do nezgode, je potrebno ročno vrtenje kolesa verižnega pogona le v primeru, če se prelomi varovalka. Tožnik ni imel jasnih navodil, da bi moral enako ravnati tudi takrat, ko se bata ne da izvleči iz stroja drugače kot s povečano silo. Po mnenju izvedenca bi se moral vsak delavec pred posegom v stroj prepričati, da je ta v ničelnem položaju; ni pa bilo ugotovljeno, ali je tožnika njegov delodajalec o tem poučil. Šele izvedenec je tožnika seznanil z dejstvom, da kadar sornika ni mogoče gladko odstraniti, že to pomeni, da vzmet še ni razbremenjena. Za nastalo škodo je odgovoren tožnikov delodajalec, ki ni imel izdelanih navodil za varno delo, s čimer je dopustil, da so delavci ravnali tako, kot je priča R. V., ki je k temu pritegnil še tožnika. V primerjavi z opustitvami tožnikovega delodajalca je morebitna tožnikova sokrivda za nastalo škodo zanemarljiva.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V postopku na prvi stopnji ni bilo procesnih kršitev, na katere opozarja pritožba, niti tistih, ki jih sodišče druge stopnje upošteva po uradni dolžnosti.

6. Toženka res ni posebej in izrecno prerekala tožnikovih trditev, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da naj bi bil priča R. V. tožnikov nadrejeni; 1 je pa jasno navedla, da je bil priča živilski izmenovodja. 2 Sodišče prve stopnje z ugotovitvijo, da tožnik in navedena priča nista bila v hierarhičnem razmerju, 3 ni kršilo razpravnega načela, niti načela dispozitivnosti, kot poskuša prikazati pritožba. S takšno ugotovitvijo v izpodbijani sodbi tudi ni mogla biti okrnjena tožnikova pravica do izjave in do obravnavanja v postopku, zato ni podana očitana absolutna bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Enako velja za ugotovitev izpodbijane sodbe, da ravnanje v primeru, ko sornika ni mogoče gladko odstraniti, sodi v okvir splošnega strojnoključavničarskega strokovnega znanja. Ne gre za odločanje mimo trditvene podlage spora, pač pa za dejanski zaključek sodišča, ki ga tožnik za povrh niti v pritožbi ne poskuša izpodbiti.

7. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na zapis izvedenca v zaključku njegovega mnenja, da bi delodajalec moral v navodilih za varno delo izdelati postopek zagona, ustavitve in čiščenja stroja, z jasnimi opredelitvami nalog delavca ob stroju in vzdrževalca stroja, ter opredeliti s tem povezane nevarnosti. Sodišče prve stopnje je mnenje v tem delu upravičeno presodilo kot priporočilo izvedenca delodajalcu za boljšo varnost pri delu, upoštevaje ugotovitev izvedenca, da je bil sicer delovni proces pri toženkinem zavarovancu v primerih čiščenja stroja in sanacije morebitnih okvar organiziran ustrezno. Sodba zato ni protispisna oziroma obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo iz 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero neopredeljeno meri pritožba.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno in celovito ugotovilo dejansko stanje. Na podlagi ugotovljenih dejstev je materialnopravno pravilno presodilo, da toženkin delodajalec ne odgovarja za obravnavano tožnikovo škodo.

9. Odveč je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje v dokazno oceno ni vključilo pisnega opisa nezgode z dne 28. 1. 2014, ki ga je sestavil varnostni inženir, priča R. Š. 4 Dejstvo, da je priča R. V. prvi poskušal na silo odstraniti sornik, nato pa je k temu pritegnil še tožnika, so namreč potrdili tudi ostali izvedeni dokazi, ki jih je sodišče upoštevalo kot podlago za svojo odločitev.

10. Tudi pritožbeno vztrajanje, da so bila navodila tožnikovega delodajalca za varno delo pomanjkljiva, ni sprejemljivo. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je do škodnega dogodka prišlo zato, ker tožnik ni upošteval pravil za varno delo, ki jih glede na svoj poklic in delovne izkušnje brez dvoma pozna. Tožnik je namreč strojni tehnik, do obravnavane poškodbe pa je bil že več kot dvajset let zaposlen pri toženkinem zavarovancu kot vzdrževalec strojev, nazadnje je bil tudi vodja ključavničarske delavnice. Po mnenju izvedenca in po izpovedi varnostnega inženirja, priče R. Š. 5 se je tožnik lotil odstranjevanja sornika na povsem neprimeren način. Kot je razvidno iz izvedenskega mnenja, se sme v stroj posegati le, kadar je v ničelnem položaju, kar pomeni, da je vzmet za potisk dozirnega bata razbremenjena. Tožnik bi se zato pred odstranitvijo sornika in bata moral prepričati, da sila vzmeti ne pritiska na sornik, v nasprotnem primeru pa vzmet razbremeniti ročno z vrtenjem kolesa verižnega pogona. Tožniku kot vzdrževalcu strojev so bila navedena pravila in postopek gotovo znani. Enako velja za dejstvo, da nasilno odstranjevanje sornika, kadar vzmet ni razbremenjena, privede do izmeta bata. Zgrešeno je zato pritožbeno stališče, da bi ga na vse navedeno moral dodatno opozarjati še delodajalec. Ni bistveno, da je v priročniku za uporabo stroja predvideno ročno vrtenje kolesa verižnega pogona le za primer, ko se prelomi varovalka. Po mnenju izvedenca gre namreč za običajen ukrep za „ročno“ razbremenitev vzmeti, ki prepreči nehoten izmet bata, pri čemer je za izvedbo tega ukrepa zadolžen ravno vzdrževalec stroja. Poleg tega bi tožnik že zato, ker sornika ni bilo mogoče gladko odstraniti, moral pomisliti, da vzmet za potisk dozirnega bata ni razbremenjena. Namesto tega se je malomarno zanašal na zagotovilo priče R. V., da je stroj že sam spravil v ničelni položaj. Podrobnejša navodila za delo, za katera se zavzema pritožba, takšnega nespametnega početja ne bi mogla preprečiti.

11. Skladno s prvim odstavkom 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1) mora delodajalec zagotoviti varnost in zdravje delavcu pri delu, medtem ko mora delavec po 12. členu istega zakona spoštovati in izvajati ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu, delo pa opravljati s tolikšno pazljivostjo, da varuje svoje življenje in zdravje. Tožnik, ki se je malomarno lotil vzdrževanja stroja, je s tem sam prevzel riziko svoje poškodbe. Ker bi moral prav tožnik poskrbeti za pravilen postopek preverjanja in zagotavljanja razbremenitve vzmeti pred poseganjem v stroj, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik za nastalo škodo odgovoren sam in da te odgovornosti ne more prevaliti na delodajalca. Za pritožbeno trditev, da naj bi tožnikov delodajalec dopuščal tovrstno nevarno poseganje v stoj, pa v izvedenih dokazih ni opore.

12. Potemtakem je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno odreklo zahtevano odškodninsko varstvo. Ker pritožbeni razlogi niso podani, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

13. Tožnik je s pritožbo propadel, zato ni upravičen do povračila svojih pritožbenih stroškov. Odločitev o teh je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe (prvi odstavek 165. člena ZPP).

1 Glej pripravljalni spis tožeče stranke z dne 19. 7. 2016, tretji odstavek na peti strani (l. št. 37).

2 Glej pripravljalno vlogo tožene stranke z dne 21. 9. 2017, tretji odstavek na prvi strani (l. št. 59a).

3 Dokazni postopek je razkril, da je tožnik po poklicu strojni tehnik, priča pa pek; prvi je v času obravnavane nezgode delal kot vzdrževalec in vodja ključavničarske delavnice, drugi pa kot vodja izmene v proizvodnji. Navedena dejstva med strankama niso bila sporna.

4 Priloga spisa B19.

5 Prepis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 8. 12. 2017, stran 56.