Legislator Case Law & Legislation
VSL Sklep V Kp 2093/2013 ECLI:SI:VSLJ:2019:V.KP.2093.2013 AI generated

Appeal dismissed: Victim's disclosure of SMS content violates privacy but protects personal safety rights.

Case Number VSL Sklep V Kp 2093/2013
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The High Court in Ljubljane dismissed the defendant's appeal against the lower court's decision to exclude evidence. The victim voluntarily submitted the contents of SMS and email messages to the police during a criminal complaint, arguing they were necessary for personal safety. The court ruled that while communication privacy is protected, the victim's constitutional right to personal safety takes precedence when they choose to disclose the content themselves. Consequently, the appeal was rejected as unfounded because the victim did not unlawfully reveal the messages to third parties.

Legislator headnote

AI generated

Article 37 of the Constitution of the Republic of Slovenia; Article 35 of the Constitution of the Republic of Slovenia: Communication privacy is not absolute and yields to the constitutional right to personal safety when the holder of the right voluntarily discloses the content to protect their safety.

Keywords

AI generated
communication privacy personal safety voluntary disclosure SMS evidence criminal complaint constitutional rights exclusion of evidence

Cited Legislation

AI generated
Article 37 of the Constitution of the Republic of Slovenia
Article 35 of the Constitution of the Republic of Slovenia
Article 139 of the Criminal Procedure Act
Article 140 of the Criminal Procedure Act
Law on Secret Data

Cited Case Law

AI generated
Supreme Court of the Republic of Slovenia, Case I Ips 65218/2010
Supreme Court of the Republic of Slovenia, Case I Ips 117/2004
Constitutional Court of the Republic of Slovenia, Case Up-106/05-27
Constitutional Court of the Republic of Slovenia, Case U I 246/14
European Court of Human Rights, Case Benedikt
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Pritožba obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje pravilnim zaključkom izpodbijanega sklepa, da je v konkretnem primeru vsebino komunikacije po svoji volji, oziroma zaradi zaščite svoje z Ustavo zagotovljene pravice do varnosti, razkril naslovnik SMS sporočil oziroma e-pošte. Komunikacijska zasebnost po 37. členu Ustave RS, ki je del pravice do zasebnosti iz 35. člena Ustave RS, tako kot večina pravic, ni absolutna. Omejena je z ustavnim varstvom pravic in koristi drugih, v konkretnem primeru ustavne pravice do osebne varnosti oškodovanca. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa, da ima ustavna pravica do varnosti prednost pred ustavno pravico do zasebnosti (sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 65218/2010 z dne 13. 4. 2017).

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrajno sodišče v Kranju je z izpodbijanim sklepom predlog obdolženca za izločitev dokazov pod točko I zavrgel (kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 168. člena KZ-1 je bil pravnomočno ustavljen), pod točko II pa zavrnil.

2. Zoper sklep (vsebinsko zoper točko II) se je pritožil obdolženec brez navedbe pritožbenega razloga ter smiselno predlagal ugoditev predlogu in izločitev predlaganih dokazov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, zakonita in prepričljivo obrazložena.

5. Pritožbeno sodišče se povsem strinja s pritožnikom, da so SMS sporočila in e-poštna sporočila enakovredna pisemskim pošiljkam, kar izhaja tudi iz določbe 2. točke drugega odstavka 139. člena KZ-1, iz katere je povzeti, da je inkriminirana neupravičena seznanitev s sporočilom, ki se prenaša po telefonu ali s kakšnim drugim elektronskim komunikacijskim sredstvom. Napačna pa je razlaga pritožnika, da bi moral biti oškodovanec B. B. storilec kaznivega dejanja kršitve tajnosti občil po 139. členu KZ-1 zato, ker je ob podaji kazenske ovadbe policiji predložil sporna sporočila SMS in e-pošte. Predmet napada kaznivega dejanja tajnosti občil po prvem odstavku 139. člena KZ-1 je samo vsebina tujega pisma, brzojavke ali drugega zaprtega pisanja ali pošiljke, torej tistega, ki ni namenjen naslovniku. Tudi kaznivo dejanje nedovoljene objave zasebnih pisanj po 140. členu KZ-1 ne more storiti naslovnik pisanja s predložitvijo dokaza policiji ob podaji kazenske ovadbe in predloga za pregon, saj objava pomeni seznanitev javnosti z osebnim pisanjem preko kateregakoli medija (časopisa, televizije, radia, spletnega portala družbenega omrežja in podobno). Iz navedenega razloga pritožnikova primerjava s sporočili bank nepooblaščenim tretjim osebam (torej ne naslovniku), ni smiselna. Zakon o tajnih podatkih, na katerega se tudi sklicuje pritožba, pa določa osnove enotnega sistema določanja varovanja in dostopa do tajnih podatkov z delovnega področja državnih organov Republike Slovenije, ki se nanašajo na javno varnost, obrambo, zunanje zadeve ali obveščevalno in varnostno dejavnost države ter prenehanje tajnosti takšnih podatkov, kamor razmerje med obdolžencem in oškodovancem B. B. nikakor ne sodi.

6. Sklicevanje pritožnika na sodno prakso rednih sodišč (sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 117/2004 z dne 11. 11. 2004), Ustavnega sodišča (Up-106/05-27 z dne 2. 7. 2008, U I 246/14 iz julija 2017) in ESČP (zadeva Benedikt) ni utemeljeno, saj navedene odločbe, kot je že pravilno obrazložilo prvostopenjsko sodišče, obravnavajo povsem drug položaj, in sicer, ko je do posegov v komunikacijsko zasebnost prišlo s strani državnih organov. V obravnavani zadevi pa je SMS in e-sporočila predložil policiji oškodovanec ob podaji kazenske ovadbe in predlogu za pregon.

7. Pritožbeno sodišče tako v celoti pritrjuje pravilnim zaključkom izpodbijanega sklepa, da je v konkretnem primeru vsebino komunikacije po svoji volji, oziroma zaradi zaščite svoje z Ustavo zagotovljene pravice do varnosti, razkril naslovnik SMS sporočil oziroma e-pošte. Komunikacijska zasebnost po 37. členu Ustave RS, ki je del pravice do zasebnosti iz 35. člena Ustave RS, tako kot večina pravic, ni absolutna. Omejena je z ustavnim varstvom pravic in koristi drugih, v konkretnem primeru ustavne pravice do osebne varnosti oškodovanca. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa, da ima ustavna pravica do varnosti prednost pred ustavno pravico do zasebnosti (sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 65218/2010 z dne 13. 4. 2017).

8. Glede preostalih pritožbenih navedb obdolženca pa sodišče druge stopnje zaključuje, da (v obliki žaljivk) izražajo zgolj nestrinjanje z odločitvijo sodišča, ki pa nikakor ne morejo omajati pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve.

9. Glede na navedeno je bilo pritožbo obdolžena potrebno zavrniti kot neutemeljeno.

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep ni pritožbe.