Legislator Case Law & Legislation
VSK Sodba II Kp 55932/2018 ECLI:SI:VSKP:2019:II.KP.55932.2018 AI generated

Appeal against conviction for unpaid social security contributions dismissed; court upheld conditional sentence and rejected request for oral hearing.

Case Number VSK Sodba II Kp 55932/2018
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The appellate court dismissed appeals by the defendants and the public prosecutor against a first-instance conviction for violating labor rights due to unpaid social security contributions. The defendants argued for a retrial and an oral hearing, while the prosecutor sought a monetary fine instead of probation. The court rejected these claims because the non-payment spanned over three years, indicating a failure to take alternative measures, and the appeal did not justify a hearing under the relevant procedural code.

Legislator headnote

AI generated

445. člen ZKP; 391. člen ZKP: In appeals against judgments from expedited proceedings, a hearing is only convened if the president or senate deems it useful for clarification; non-payment of contributions for over three years constitutes a failure to take other measures, and appeals lacking specific grounds for a hearing are inadmissible.

Keywords

AI generated
social security contributions unpaid employee rights conditional sentence expedited proceedings oral hearing requirement procedural appeal labor law violation

Cited Legislation

AI generated
445. člen ZKP
391. člen ZKP
383. člen ZKP
95. člen Zakona o kazenskem postopku
98. člen ZKP
196. člen KZ-1
tar. št. 7122 Zakona sodnih taksah
člena ZKP dolžna plačati stroške pritožbenega postopka, to je sodno takso, vsak v znesku 288,00 EUR (tar. št. 7122 Zakona sodnih taksah, ZST-1).

Cited Case Law

AI generated
VSK Sodba I Ips 3324/2015 z dne 6. 7. 2018
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

I. Pritožbe obdolženega K.H., zagovornika obdolženega A.P. in okrožne državne tožilke se kot neutemeljene zavrnejo in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca sta dolžna plačati sodno takso za pritožbo, vsak v višini 288,00 EUR.

[JEDRO]

Skladno s 445. členom ZKP sodišče druge stopnje, ko odloča o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje po skrajšanem postopku, obvesti stranki o seji svojega senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari.

Ker gre za daljše časovno obdobje neplačevanja prispevkov, in sicer več kot tri leta, se ne moreta sklicevati na to, da sta poskrbela vsaj za izplačilo neto plač, temveč bi morala po določenem obdobju, ko prispevkov nista več mogla plačevati, sprejeti drugačne ukrepe.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrajno sodišče v N.G. je z izpodbijano sodbo obdolžena K.H. in A.P. spoznalo za kriva kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1 in jima izreklo pogojni obsodbi, znotraj katerih jima je vsakemu določilo kazen 2 (dva) meseca zapora ter preizkusno dobo 1 (enega) leta. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) sta dolžna plačati stroške kazenskega postopka in sodni taksi, vsak v višini 192,00 EUR.

2. Obdolženi H. in zagovornik obdolženega P. pritožbo vlagata iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne v ponovno odločanje.

3. Okrožna državna tožilka se pritožuje zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in obdolženima izreče denarno kazen v višini 200 dnevnih zneskov vsakemu.

4. V odgovoru na pritožbo zagovornika obdolženega P. okrožna državna tožilka predlaga, da pritožbeno sodišče njuno pritožbo kot neutemeljeno zavrne ter vsakemu od obdolženih izreče že zgoraj navedeno denarno kazen.

5. Zagovornik obdolženega P. je v pritožbi predlagal, naj pritožbeno sodišče o pritožbi odloči na seji, na katero naj povabi tudi zagovornika. Ob tem velja pojasniti, da skladno s 445. členom ZKP sodišče druge stopnje, ko odloča o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje po skrajšanem postopku, obvesti stranki o seji svojega senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. V konkretnem primeru ob podaji vsebinsko praznega predloga za udeležbo na seji pritožbenega senata, pritožba ni navajala nobenih okoliščin, ki bi zahtevale, da pritožbeno sodišče opravi sejo v navzočnosti strank. Pritožnik tako ni pojasnil, kako bi seja v navzočnosti strank pripomogla k razjasnitvi dejanskih in pravnih vprašanj, v odsotnosti vsakršnih argumentov pritožnika pa tudi pritožbenemu sodišču ni bil omogočen uvid v potencialen prispevek k razjasnitvi zadeve preko udeležbe obdolžencev in zagovornika na seji senata (tako sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 3324/2015 z dne 6. 7. 2018). Ker pritožbeno sodišče tudi samo ni našlo razlogov v tej smeri, je sejo opravilo ne da bi nanjo vabilo stranke.

6. Pritožbe niso utemeljene.

7. Pritožnika v pritožbah, ki sta po svoji vsebini identični, neutemeljeno uveljavljata pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče druge stopnje po pregledu celotne zadeve zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in obdolženčeva zagovora, ter pravilno in zanesljivo ugotovilo, da sta obdolženca storila obravnavano kaznivo dejanje.

8. Razloge za neplačevanje prispevkov, kot so izpostavljeni v pritožbah in kot sta jih obdolženca že predstavila v svojem zagovoru, je sodišče prve stopnje upoštevalo in jih povzelo v 3. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Že res, kar trdijo pritožniki, da plačevanje določenih računov še ne dokazuje objektivne zmožnosti družbe za plačevanje prispevkov, vendar je sodišče prve stopnje v zvezi s svojimi zaključki upoštevalo vse relevantne okoliščine primera, podalo ustrezno dokazno oceno (predvsem 11. - 13. točka obrazložitve) in se ni zgolj sklicevalo na plačevanje drugih računov pred prispevki, temveč prepričljivo pojasnilo, da je obdolžencema verjelo, ko sta zatrjevala, da so likvidnostne težave družbe trajale že več časa (kar poudarjata tudi v pritožbi), pa sta se kljub temu zavestno odločila, da nadaljujeta z dejavnostjo in dajeta prednost pri plačilih tistim obveznostim, ki jih sama ocenjujeta za prioritetne.

Zato pritožniki ne morejo uspeti s pritožbenimi navedbami, da objektivno nezmožnost plačevanja prispevkov za delavce izkazujejo že izpisi na transakcijskih računih družbe z negativnim stanjem, številni opomini in izvršbe. Sodišče prve stopnje tudi ni spregledalo, da sta se obdolžena s posojilom družbi T.G. d.o.o. s strani družbe T.G.P. v višini nad 100.000,00 EUR očitno trudila za zagotavljanje likvidnostnih sredstev, vendar je tudi po oceni pritožbenega sodišča, že na prvi pogled razvidno, da bi za plačilo prispevkov v višini 12.443,17 EUR, potrebovala zgolj manjši del prejetega posojila, a sta očitno prednost dala ostalim plačilom.

Ker gre za daljše časovno obdobje neplačevanja prispevkov, in sicer več kot tri leta, se ne moreta sklicevati na to, da sta poskrbela vsaj za izplačilo neto plač, temveč bi morala po določenem obdobju, ko prispevkov nista več mogla plačevati, sprejeti drugačne ukrepe. Skrb obdolžencev po ohranitvi poslovanja oziroma obstoja družbe in delovnih mest zaposlenih je seveda razumljiva, vendar ju njune kazenske odgovornosti za obravnavano kaznivo dejanje ne razbremenjuje. Kolikor bi namreč obveljalo tako pritožbeno stališče, bi to lahko kaj kmalu pomenilo, da je delodajalec zaradi varovanja obstoja svoje družbe in tudi zaposlitve delavcev, ki jih potrebuje za svoje poslovanje, le-te upravičen prikrajšati do dogovorjenega plačila in tistega, kar jim po zakonu pripada, to je plače z vsemi predpisanimi prispevki, ki so namenjeni socialni in zdravstveni varnosti, ter regresa (tako tudi sodba Višjega sodišča v Kopru, II Kp 54261/2016 z dne 22. 8. 2019).

Obveznosti delodajalca pa niso samo v plačilu plač, regresa in prispevkov, ampak tudi v tem, da delodajalec v primeru dalj časa trajajočih likvidnostnih težav pravočasno izvede ustrezne ukrepe, s katerimi zaščiti svoje delavce in njihove pravice, zlasti da sproži ustrezne postopke po Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP).

9. Pritožniki nimajo prav, ko izpostavljajo, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da bi družba T.G.P. družbi T.G. d.o.o. lahko posodila več finančnih sredstev, saj to iz izpodbijane sodbe ne izhaja in so pritožbene navedbe v tej zvezi neutemeljene. Glede na višino prejetega posojila sodišče prve stopnje le zaključuje, da če je to zadoščalo za plačilo računov, ki sta jih obdolženca sama ocenila za nujne, bi to zadoščalo tudi za plačilo prispevkov, ki glede na dano posojilo predstavlja relativno nizek znesek, čemur pritožbeno sodišče pritrjuje.

10. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo, da postavitev izvedenca ekonomske stroke v obravnavani zadevi upoštevaje vse pridobljene dokaze, ki so omogočali ugotovitev relevantnega dejanskega stanja, katere je predhodno tudi obrazložilo in podalo temeljito dokazno oceno, ni bila potrebna. Postavitev izvedenca ni nujna, če lahko sodišče na podlagi razpoložljivih dokazov samo ugotovi oziroma presodi določena (pomembna) dejstva. V konkretnem primeru je imela družba glede na izpiske TRR očitno dovolj finančnih sredstev vsaj za izplačilo nekaterih drugih upnikov in plač delavcem, zato ne držijo pritožbene navedbe, da bi sodišče samo moralo izračunati likvidnost družbe konec vsakega meseca, ko so v plačilo zapadli posamezni prispevki, kot so navedeni v obtožbi. Navedeno bi morda prišlo v poštev v primeru, če prispevki ne bi bili plačani za mesec ali dva, ne pa za obdobje, ki se razteza na več kot tri leta (od novembra 2013 do februarja 2017) in v katerem so posojena finančna sredstva bila prvotno porabljena v druge namene, četudi so bili po zatrjevanju pritožnikov nujni za to, da je družba poslovala naprej. Glede na ustrezno podano dokazno oceno so neutemeljene pritožbene navedbe glede pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih v izpodbijani sodbi, ki bi onemogočali preizkus sodbe in v tej zvezi ni bila storjena absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka.

11. Pritožbeno sodišče je obravnavalo tudi pritožbo okrožne državne tožilke, ki v izpodbijani sodbi nasprotuje v delu, ki se nanaša na izrečeno sankcijo, vendar pritožbenim navedbam ni sledilo. Pritožba ne navaja nobenih tehtnih razlogov, ki bi utegnili vplivati na spremembo prvostopenjske odločbe o kazenski sankciji, tako da bi se obdolžencema izrekla denarna kazen. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko se je ob upoštevanju teže kaznivega dejanja in nepredkaznovanosti pri obeh obdolžencih odločilo za izrek pogojne obsodbe. Ustrezno je kot obteževalno okoliščino upoštevalo dokaj dolgo obdobje trajanja kaznivega dejanja. Prav tako ni spregledalo dejstva, ki ga izpostavlja državna tožilka, da se obdolženca še vedno ukvarjata s podjetništvom, a je pravilno ocenilo, da bo preizkusna doba enega leta z določeno kaznijo dveh mesecev zapora obdolženca opozarjala na storjeno kaznivo dejanje in ju v prihodnje tudi pozitivno usmerjala. Vtisa urejenih oseb, ki sta ga obdolžena pred sodiščem prve stopnje ustvarila kot poročeni osebi in očeta dveh otrok ter ugotovitev sodišča, da je do obravnavanega kaznivega dejanja prišlo v okoliščinah, pogojenih v poslovanju njunega podjetja, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo kot okoliščini, ki govorijo v prid izreku sankcije opozorilne narave in pozitivni prognozi, da kaznivih dejanj ne bosta več ponavljala, navedeno pa je ustrezno upoštevalo tudi pri odmeri določene kazni. Državna tožilka zato navedene okoliščine neutemeljeno izpostavlja kot obteževalne.

12. Glede na obrazloženo neutemeljenost pritožbenih navedb, in ker pri preizkusu ni ugotovilo kršitev, na katere je po določbi prvega odstavka 383. člena ZKP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče vse tri pritožbe na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljene zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13. Ker obdolženi H. in zagovornik obdolženega P. s pritožbo nista uspela, sta obdolženca na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžna plačati stroške pritožbenega postopka, to je sodno takso, vsak v znesku 288,00 EUR (tar. št. 7122 Zakona sodnih taksah, ZST-1).