Administrative court dismisses claim that son is direct user of garage despite father's usufructuary right.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Med strankama ni sporno, da ima tožnik vknjiženo osebno služnost užitka na nepremičninah iz izpodbijane odločbe, tudi na garaži št. z ID št. .... S tem tožnik ustreza navedeni opredelitvi neposrednega uporabnika in s tem zavezanca za plačilo NUSZ, po drugi strani pa zaradi služnosti lastnik nepremičnine stanovanja nima pravice (torej pravne možnosti) uporabe garaže in ga zato ni mogoče šteti za zavezanca.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) za leto 2016 v skupnem znesku 115,36 EUR.

2. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. V obrazložitvi drugostopenjske odločbe navaja, da se odmera nanaša na stanovanje z ID št. ... ter garaži z ID št. ... in ..., vse na naslovu ... Navedene nepremičnine so sicer v lasti A.A., na vseh pa je vpisana osebna služnost užitka na ime tožnika in B.B., zato tožnik ustreza opredelitvi neposrednega uporabnika iz 62. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ/84).

3. Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga laično tožbo. V njej navaja, da ene garaže ne uporablja, temveč jo uporablja sin, in da za to garažo ni pripravljen plačati prispevka za uporabo stavbnega zemljišča. Navaja še, da dejansko stanje ne ustreza vpisani služnosti na nepremičninah. Ker garažo z ID št.... uporablja sin A.A., služnost na tej garaži ni veljavna, zato jo je treba izbrisati.

4. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb, izdanih na obeh stopnjah, in predlaga njeno zavrnitev. Dodaja, da je bilo upoštevano dejansko stanje, kakršno je razvidno iz listin, ki se nahajajo v upravnih spisih. Tožnik, ki mora po 76. členu Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) za svoje trditve predložiti dokaze, pa ni predložil nobenega dokazila, da garažo z ID št. ... dejansko uporablja sin.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Predmet preizkusa v obravnavanem upravnem sporu je odmera NUSZ za koledarsko leto 2016 za stanovanje z ID št. ... ter garaži z ID št. ... in ..., vse na naslovu ...

7. Med strankama ni sporno, da je zemljiškoknjižni lastnik teh nepremičnin A.A. (tožnikov sin), niti da je na vseh navedenih nepremičninah v zemljiški knjigi vpisana osebna služnost užitka v korist tožnika. Sporno pa je, ali je tožnik, ki trdi, da garažo z ID št. ... uporablja sin A.A., dolžan tudi za to nepremičnino plačati NUSZ.

8. Do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin se skladno z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-313/13 z dne 21. 3. 2014 se uporablja ZSZ/84, ki v 62. členu določa, da mora NUSZ plačati neposredni uporabnik zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe. V nadaljevanju te določbe so v oklepaju kot take osebe sicer našteti imetnik pravice razpolaganja oziroma lastnik, najemnik stanovanja oziroma poslovnega prostora in imetnik stanovanjske pravice, vendar iz zakonskega besedila ni mogoče sklepati, da bi bili s tem zavezanci izčrpno določeni oziroma taksativno našteti, temveč gre le za naštevanje primerov, ki naj dodatno pojasnijo temeljno opredelitev zavezanca kot neposrednega uporabnika. Pri tem pa je treba upoštevati, da je ZSZ/84 nastal v pravnem sistemu, ki je bil bistveno drugačen od sedanjega, kar je pomenilo drugačno vsebino nekaterih od naštetih pravnih razmerij. To pomeni, da je njihova uporabnost pri razlagi pojma „neposrednega uporabnika“ v sodobnem pravnem kontekstu omejena.

9. Sodišče se je zato oprlo na vsebino tega pojma, kot izhaja iz novejše upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča RS (prim. npr. sodbi X Ips 1180/2004 z dne 29. 5. 2008 in X Ips 847/2004 z dne 11. 9. 2008), po kateri je neposredni uporabnik tisti, ki ima dejansko in pravno možnost uporabe stavbe ali dela stavbe, in sicer ne glede na to, ali nepremičnino tudi dejansko uporablja. Med strankama ni sporno, da ima tožnik vknjiženo osebno služnost užitka na nepremičninah iz izpodbijane odločbe, tudi na garaži št. z ID št. .... S tem tožnik ustreza navedeni opredelitvi neposrednega uporabnika in s tem zavezanca za plačilo NUSZ, po drugi strani pa zaradi služnosti lastnik nepremičnine stanovanja nima pravice (torej pravne možnosti) uporabe garaže in ga zato ni mogoče šteti za zavezanca.

10. Glede na navedeno tožbena navedba, da je lastnik tisti, ki uporablja navedeno garažo, ni pravno pomembna za odločitev v zadevi. Poleg tega pa, kot pravilno opozarja toženka, zanjo ne navede nobenega dokaza.

11. Tožnik pa ne more uspeti niti z navedbo, da v zemljiško knjigo vpisana služnost ne ustreza dejanskemu stanju in jo je zato treba izbrisati. Skladno z drugim odstavkom 241. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) v primeru, da je predmet užitka nepremičnina, užitek preneha z izbrisom iz zemljiške knjige.

12. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, na seji (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Ker tožnik za svoje trditve ne navaja dokazov, niti tega ni storil že v upravnem postopku, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.