Legislator Case Law & Legislation
VSRS Sklep II DoR 341/2018 ECLI:SI:VSRS:2018:II.DOR.341.2018 AI generated

Supreme Court dismisses appeal request as legal issues do not meet statutory criteria for review allowance.

Case Number VSRS Sklep II DoR 341/2018
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The Supreme Court of Slovenia rejected the appellant's request for permission to appeal a second-instance judgment regarding a subrogation claim. The appellant argued that specific questions about insurance contract termination and limitation periods required a review to ensure legal certainty and uniform application of law. The court determined that the conditions for allowing a review under the Civil Procedure Act were not met, as the issues did not warrant a precedent-setting decision.

Legislator headnote

AI generated

ZPP 367.1; 367.2: The Supreme Court may permit an appeal only if the decision is expected to resolve a legal issue important for legal certainty, uniform application of law, or legal development; otherwise, the request is rejected.

Keywords

AI generated
permission for appeal subrogation claim limitation period insurance contract termination legal certainty uniform application of law civil procedure act

Cited Legislation

AI generated
ZPP 367.1
ZPP 367.2
ZOZP 41
OZ 357
OZ 937
ZOZP 4
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Predlog se zavrne.

[JEDRO]

Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena ZPP). Vrhovno sodišče je ugotovilo, da navedeni pogoji za dopustitev revizije niso podani, zato je toženčev predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

[OBRAZLOŽITEV]

1. Toženec je bil kot voznik službenega tovornega vozila povzročitelj prometne nesreče z dne 10. 6. 2010. Vozilo, ki je bilo last D. H., ni bilo obvezno zavarovano, zato je tožnik oškodovancu izplačal odškodnino. Tožnik od toženca na podlagi 41. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP) uveljavlja regresno pravico.

2. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 113957/2014 z dne 16. 9. 2014 delno vzdržalo v veljavi tako, da je tožencu naložilo, da mora tožniku plačati glavnico v višini 2.455,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 15. 3. 2011 dalje in izvršilne stroške v znesku 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 27. 9. 2014 dalje. V presežku glede zakonskih zamudnih obresti od glavnice pa je sklep o izvršbi razveljavilo in v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Sodišče je zavrnilo toženčev ugovor zastaranja, saj gre za pravi regresni zahtevek, zato se ne uporabi določba 357. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o zastaralnih rokih pri zavarovalnih pogodbah, prav tako ne določbe o zastaranju odškodninskih terjatev, ampak velja splošni petletni zastaralni rok, ki začne teči šele z izplačilom odškodnine oškodovancu. Sodišče je zavrnilo tudi toženčev ugovor, da je bilo zavarovanje za tovorno vozilo v času prometne nesreče še veljavno. Zavarovalnica je namreč z opominom z dne 12. 3. 2010 odstopila od zavarovalne pogodbe, ker zapadle premije tudi v 30-dnem roku iz opomina niso bile plačane (tretji in četrti odstavek 937. člena OZ). Skladno s 41. členom ZOZP pa je toženec tudi pasivno legitimiran, saj lahko tožnik sam izbira, ali bo tožil lastnika vozila ali povzročitelja škode. Njuna odgovornost za regresni zahtevek je namreč solidarna.

4. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Pojasnilo je še, da zamuda zavarovalnice z obvestilom upravni enoti na podlagi prvega odstavka 4. člena ZOZP glede na načelo relativnosti pogodbenih razmerij na veljavnost prenehanja zavarovalnega razmerja ne more imeti nobenega vpliva. Obveznost zavarovalnice do upravne enote pa v vsakem primeru nastane šele po prenehanju zavarovalnega razmerja z lastnikom vozila.

5. Zoper sodbo sodišča druge stopnje toženec vlaga predlog za dopustitev revizije in postavlja naslednji vprašanji:

(1) na kakšen način lahko ob uporabi 4. člena ZOZP zavarovalnica veljavno odstopi od pogodbe za zavarovanje avtomobilske odgovornosti; in

(2) kakšen je zastaralni rok za regresni zahtevek po 41. členu ZOZP.

Toženec navaja, da je pregledal obstoječo sodno prakso in podobnega primera ni zasledil. Meni, da so zastavljena vprašanja aktualna v času, ko se na trgu pojavljajo podjetja, ki oddajo vozila v najem. Meni, da na podlagi specialne določbe 4. člena ZOZP zavarovalnica ne more odstopiti od zavarovalne pogodbe, dokler skladno z navedeno določbo ne obvesti upravne enote. Namreč dokler v ustreznih evidencah ni zavedeno, da vozilo ni registrirano, uporabnik vozila tega niti ne more vedeti. Nadalje izpostavlja, da je zmotno stališče nižjih sodišč, da velja v obravnavani zadevi splošni petletni zastaralni rok. Ob tem stališču lahko tožnik zoper povzročitelja škode vloži tožbo tudi še osem let od takrat, ko se je zgodila prometna nesreča. Ker oškodovancu zoper povzročitelja škode odškodninski zahtevek zastara v treh letih, bi moral veljati enak rok tudi za regresnega upravičenca.

6. Predlog ni utemeljen.

7. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena ZPP). Vrhovno sodišče je ugotovilo, da navedeni pogoji za dopustitev revizije niso podani, zato je toženčev predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).