Legislator Case Law & Legislation
VDSS Sklep Pdp 765/2018 ECLI:SI:VDSS:2018:PDP.765.2018 AI generated

Appeal dismissed; court applied success share rule despite partial withdrawal due to partial performance.

Case Number VDSS Sklep Pdp 765/2018
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The appellate court dismissed the appellant's appeal, upholding the first-instance judgment that the appellant bears their own costs while the respondent must pay the appellant's costs. Although the appellant withdrew the lawsuit after partial performance by the respondent, the court found the withdrawal did not meet the strict conditions for a full cost exemption under the relevant procedural law. The court reasoned that because the appellant's claim was only partially satisfied, the success share principle required a proportional allocation of costs rather than a complete exemption.

Legislator headnote

AI generated

s. 154(2) ZPP; s. 158(1) ZPP: When a plaintiff withdraws a lawsuit after partial performance by the defendant, the court must assess costs based on the respective success shares of the parties rather than granting a full exemption to the withdrawing party.

Keywords

AI generated
success share rule costs allocation partial withdrawal partial performance procedural law litigation costs appellate review

Cited Legislation

AI generated
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Tožnik je kljub zgolj delni izpolnitvi zahtevka, tožbo umaknil v celoti. Zato je sodišče prve stopnje poleg prvega odstavka 158. člena ZPP utemeljeno uporabilo tudi drugi odstavek 154. člena ZPP ter stroške postopka po temelju pravilno odmerilo glede na delež uspeha strank v postopku.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti njene stroške postopka v znesku 219,35 EUR v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka dalje do plačila.

2. Zoper sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožbo umaknil takoj, ko je s strani tožene stranke dobil pojasnilo o izpolnitvi zahtevka. Ni relevanten delež uspeha oziroma drugi odstavek 154. člena ZPP, ampak prvi odstavek 158. člena ZPP. Sodišče ni obrazložilo, kako je izračunalo delež uspeha. Tožena stranka mu je plačala več (2.419,16 EUR) kot je bila vrednost spornega predmeta (2.000,00 EUR), torej je uspel v celoti. Sodišče bi mu moralo posebej priznati strošek za sestanek s stranko, ne pa navesti, da ta strošek ni bil potreben za pravdo. Sestanek s stranko pred vložitvijo tožbe je nujen za sestavo tožbe. Sodišče je toženi stranki napačno priznalo stroške za sestavo kar štirih pripravljalnih vlog. Predlaga, da se mu priznajo vsi priglašeni stroški postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.).

5. Tožnik se zavzema za priznanje višjih oziroma vseh stroškov postopka, medtem ko je sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških postopka upoštevalo 64 % delež uspeha tožene stranke in tožnikov 36 % delež uspeha - v posledici njegovega umika tožbe zaradi delne izpolnitve zahtevka s strani tožene stranke. Pri tem se je oprlo na drugi odstavek 154. člena ZPP (ki za odločanje o stroških postopka izpostavlja delež uspeha strank v pravdi) ter na prvi odstavek 158. člena ZPP.

6. Pritožba napačno navaja, da je potrebno uporabiti le prvi odstavek 158. člen ZPP, po katerem mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če je tožbo umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek.

7. V obravnavanem primeru ni sporno, ali je bila tožba umaknjena takoj po izpolnitvi, saj je sodišče prve stopnje štelo, da je ta pogoj za priznanje tožnikovih stroškov izpolnjen in se tudi tožena stranka zoper navedeno ne pritožuje. Iz tožnikove pritožbe izhaja zavzemanje za ugotovitev, da mu je bilo izpolnjeno celo več, kot je bilo vtoževano, kar pa ne drži. Nenazadnje je tožnik glede tega v svoji drugi pripravljalni vlogi sam navedel, da mu je tožena stranka v skupnem sicer plačala 2.419,126 EUR, kar pa se ne nanaša v celoti le na vtoževano terjatev. Vrednost spornega predmeta je bila 2.000,00 EUR. Tožbeni zahtevek se je nanašal na čas od 1. 1. 2010 do 30. 6. 2015. Ni res, da sodišče ni obrazložilo, kako je ugotovilo delež tožnikovega uspeha v pravdi. Jasno je naštelo višino poplačil za posamezna referenčna obdobja, in sicer je tožena stranka tožniku za obdobje od 1. 1. 2010 do 30. 6. 2010 plačala znesek 96,74 EUR, za čas od 1. 7. 2010 do 31. 12. 2010 znesek 419,85 EUR, za čas od 1. 1. 2013 do 30. 6. 2013 znesek 46,48 EUR, za čas od 1. 7. 2013 do 31. 12. 2013 znesek 12,51 EUR, za čas od 1. 1. 2014 do 30. 6. 2014 znesek 130,50 EUR, za čas od 1. 1. 2015 do 30. 6. 2015 pa znesek 14,30 EUR. Navedeni zneski skupno znašajo 720,38 EUR bruto, kar je 36 % od 2.000,00 EUR.

8. Tožnik je kljub zgolj delni izpolnitvi zahtevka, tožbo umaknil v celoti. Zato je sodišče prve stopnje poleg prvega odstavka 158. člena ZPP utemeljeno uporabilo tudi drugi odstavek 154. člena ZPP ter stroške postopka po temelju pravilno odmerilo glede na delež uspeha strank v postopku.

9. Pritožba odločitev o stroških postopka neutemeljeno izpodbija tudi po višini. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določila Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015) in tudi 155. člen ZPP, ki določa priznavanje le potrebnih stroškov postopka. Ne drži pritožbena trditev, da bi moralo sodišče priznati še strošek za sestanek s stranko. Tožnik šele v pritožbi poudarja, da je šlo za sestanek s stranko pred vložitvijo tožbe, medtem ko je v stroškovniku navedel le sestanek s stranko, kar je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo kot nepotreben pravdni strošek. Prav tako ne drži očitek, da je sodišče toženi stranki napačno priznalo stroške za sestavo vseh pripravljalnih vlog (enako je ravnalo tudi v tožnikovem primeru), češ da bi vse navedbe lahko podala že v prvi pripravljalni vlogi.

10. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

11. Tožnik, ki s pritožbo ni uspel, krije sam svoje pritožbene stroške (154. in 165. člen ZPP).