Appeal dismissed; claimant entitled to indemnity under ZPIZ-2B after claim ripened post-enactment.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Od tedaj dalje, ko je odškodninska terjatev tožeče stranke dospela, sta bili pravdni stranki v obligacijskem razmerju. Ker je to nastopilo po uveljavitvi novele ZPIZ-2B, je tožeča stranka imela zakonsko podlago, da od tožene stranke zahteva odškodnino po spremenjenih določbah, ki jih je vnesla novela ZPIZ- 2B.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Prvostopenjsko sodišče je z odločbo, z dne 12.3.2018, odločilo o delnem umiku tožbe (I. točka); toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki plača 1.467,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.8.2017 dalje, in sicer iz naslova povračila škode, ki jo je tožeča stranka imela z izplačevanjem nadomestil za invalidnost svojemu zavarovancu, ki je bil hudo telesno poškodovan v prometni nesreči 8.6.2013, katero je iz malomarnosti povzročil zavarovanec tožene stranke (II. točka); višji tožbeni zahtevek 1 je sodišče zavrnilo (III. točka) in odločilo, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti 171,57 EUR stroškov pravdnega postopka.

2. Zoper sodbo (v ugodilnem delu) se je pritožila tožena stranka in jo izpodbijala iz vseh treh pritožbenih razlogov. Navedla je, da je glede ugovora zastaranja prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo določbo 353. člena OZ, čeprav je to določilo določeno v korist neposrednega oškodovanca, ki je žrtev kaznivega dejanja, ne pa tudi za posredne oškodovance, kot je tožeča stranka. Tožena stranka nima položaja odgovorne osebe, ki je povzročila kaznivo dejanje. Zato bi bilo potrebno uporabiti določbo 352. člena OZ. Zmotno se je sodišče sklicevalo na Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur .list RS, št. 102/2015, v nadaljevanju - ZPIZ-2B), ki velja od 1.1.2016, ker ta zakon na dan prometne nesreče (8.6.2013) ni veljal. Obveznost tožeče stranke je nastala in bila po višini določena pred 1.1.2016, to je pred uveljavitvijo novele 2B. Pritožba je nato ponovila svoje trditve in izpostavila določila Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) in določila Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP), na podlagi katerega bi bila po mnenju pritožbe tožeča stranka edino upravičena do povrnitve škode. Prvostopenjsko sodišče se do uporabe določb ZPIZ tudi ni določno izreklo. Ker ZPIZ-2B ni določno uredil, od kdaj dalje se uporablja določba 190.a člena, je potrebno z vidika prepovedi retroaktivnosti, pretehtati, kateri izmed „osnovno zavarovanih dobrin“ je v konkretnem primeru potrebno dati prednost. Pritožnik je obširno navedel, zakaj ne vidi razlogov, da bi z retroaktivno uporabo 190. a člena ZPIZ-2 posegli v načelo zaupanja v pravo in v pridobljene pravice. Pritožba je v potrditev svojih stališč izpostavila odločbe Vrhovnega sodišča III Ips 33/2017, III Ips 125/2014 in III Ips 73/2014 ter odločbi tukajšnjega sodišča Cpg 57/2017 in Cpg 58/2017. Prvostopenjskemu sodišču je pritožba očitala tudi, da ni mogoče preizkusiti škode po višini, ker predloženi dokazi niso zadostni za preverbo izračuna vtoževane škode. To bi moralo sodišče opraviti z izvedencem finančne stroke.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Predmet izpodbijanja je sodba, ki je bila izdana v sporu majhne vrednosti, zato se sme izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (458. člen ZPP). Ni je torej mogoče izpodbijati zaradi relativnih bistvenih kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

5. V zvezi z zastaralnim ugovorom tožene stranke pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da so pritožbeni očitki o nepravilni uporabi 353. člena Obligacijskega zakonika (OZ) povsem neutemeljeni, saj je prvostopenjsko sodišče svojo odločitev o tem, da zahtevek tožeče stranke ni zastaral, vsebinsko temeljilo na določbi prvega odstavka 352. člena OZ 2 . V skladu s to določbo je ugotavljalo, kdaj je tožeča stranka, kot oškodovanec, vedela za nastanek škode in za njenega povzročitelja (točka 7 obrazložitve) in zaključilo, da zastaranje ni nastopilo. Teh ugotovitev pa pritožba ne izpodbija. Pritožbeno sodišče pa tudi sicer povsem soglaša z materialnopravno pravilno ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da zastaranje zahtevka tožeče stranke ni nastopilo, četudi bi za začetek teka triletnega zastaralnega roka šteli čas, ko je tožeča stranka izdala svojemu zavarovancu začasno odločbo o priznanju pravice do nadomestila za invalidnost 3 .

6. Za odločitev v zadevi je ključno vprašanje, ali ima tožeča stranka zakonsko podlago za iztoževanje škode 4 , glede na to, da ni direktni oškodovanec iz škodnega dogodka 5 . Dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, in v katerega na pritožbeni stopnji ni mogoče posegati (prvi odstavek 458. člena ZPP), je naslednje: - zavarovanec tožene stranke je dne 8.6.2013 povzročil prometno nesrečo, v kateri se je poškodoval zavarovanec tožeče stranke; - svojemu zavarovancu je tožeča stranka dne 13.11.2015 izdala začasno odločbo, dne 31.8.2016 pa končno odločbo, s katero mu je priznala pravico do nadomestila za invalidnost v višini 152,83 EUR mesečno iz naslova poškodbe zunaj dela in bolezni; - delež invalidnosti, kot posledice poškodb iz prometne nezgode, je znašal 80% (20% pa kot posledica bolezni), višina invalidnine iz tega naslova je znašala 122,26 EUR; - nadomestila v tej višini je v 12-ih mesečnih zneskih tožeča stranka svojemu zavarovancu izplačevala v letu 2016.

7. Ker je šele novela ZPIZ-2B (ki je začel veljati 1. 1. 2016), kot pravilno izpostavlja tudi pritožba, z novim 190. a členom 6 in s spremenjenim drugim odstavkom 193. člena ZPIZ-2 7 vzpostavila zakonsko podlago, da Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju: Zavod) zahteva odškodnino 8 od zavarovalnice, kjer je imel povzročitelj nesreče sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje, je za odgovor na vprašanje iz predhodne točke ključno, ali je ta novela uporabljiva v predmetni zadevi za odločanje o odškodninskem upravičenju tožeče stranke.

8. Po splošnih načelih civilnega prava se zaradi ustavne prepovedi retroaktivne veljavnosti predpisov 9 uporablja tisto materialno pravo, ki je veljalo v času nastanka pravnega razmerja. Za presojo, kdaj je neko pravno razmerje nastalo, pa je pomembno, kdaj so nastala tista pravna dejstva, ki so določena kot predpostavke za nastanek tega razmerja 10 . V obravnavanem primeru, ko ugotavljamo obstoj predpostavk za nastanek neposlovne odškodninske odgovornosti, je pomembno, kdaj so te predpostavke nastale. Do škodnega dogodka je prišlo v letu 2013. Takrat škoda tožeči stranki še ni nastala. Zato pritožba nima prav, da bi se uporaba materialnega prava morala vezati na čas nastanka škodnega dogodka. Škoda ji je nastala šele takrat, ko je izplačila v zvezi s škodnim dogodkom opravila 11 , oz. že takrat, ko ji je bila znana njena višina, saj kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, škoda zapade (in nastane 12 ) takrat, ko je obseg škode znan 13 . Prvostopenjsko sodišče se je v zvezi s tem postavilo na pravilno stališče, da je bila škoda (njena višina) znana z izdajo tožničine končne odločbe dne 31.8.2016, česar pritožba določno tudi ne izpodbija. Z izdajo začasne odločbe bi bila lahko višina škode zgolj določljiva, kar pa za presojo trenutka nastanka in dospelosti škode ne zadošča 14 . Od tedaj dalje, ko je odškodninska terjatev tožeče stranke dospela, sta bili pravdni stranki v obligacijskem razmerju. Ker je to nastopilo po uveljavitvi novele ZPIZ-2B, je tožeča stranka imela zakonsko podlago, da od tožene stranke zahteva odškodnino po spremenjenih določbah, ki jih je vnesla novela ZPIZ- 2B, to je po njenih določbah 190.a člena in drugega odstavka 193. člena. Ker je torej prvostopenjsko sodišče uporabilo tisto materialno pravo, ki je bilo v veljavi v času nastanka pravnega razmerja, se v obravnavanem primeru ne postavlja vprašanje retroaktivne uporabe predpisov. Zato obsežne pritožbene trditve v tej smeri tudi ne terjajo odgovora pritožbenega sodišča. K temu je pripisati še, da se v nobeni izmed sodnih odločb, ki jih pritožba izpostavlja, ni obravnavalo takšno dejansko stanje, kot je v predmetni zadevi, zato so za primerjanje in preverjanje pravnih opredelitev v tej zadevi neuporabljive.

9. Svoje stališče o tem, katere določbe ZPIZ se v obravnavanem primeru uporabijo in razloge za to uporabo, je prvostopenjsko sodišče jasno zapisalo v točkah 15, 16 in 17 izpodbijane sodbe, zato je povsem neutemeljen pritožbeni očitek, da se glede uporabe materialnega prava sodišče ni določno izreklo.

10. Pritožba je tudi v delu, ko zatrjuje, da se višine škode ne da preizkusiti, neutemeljena. Prvostopenjsko sodišče je jasno zapisalo, zakaj je ugodilo tožbenemu zahtevku v višini 1.467,17 EUR (12 mesečnih izplačil invalidskih nadomestil po 122,26 EUR, to je v znesku, ki ustreza 8o% deležu odmerjenega zneska nadomestila v višini 152,83 EUR) in zakaj je v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo (22. točka obrazložitve). Izpodbijani sodbi torej ni mogoče očitati pomanjkljivosti iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbena kritika o nepopolno izvedenem dokaznem postopku, ker sodišče ni imenovalo izvedenca finančne stroke 15 , pa predstavlja kritiko nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, kar v sporu majhne vrednosti ne more biti predmet pritožbene presoje 16 .

11. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločitev prvostopenjskega sodišča ( 353 . člen ZPP).

Koper, 31. avgust 2018

1 zahtevek v višini 25,19 EUR

2 Kot pravno podlago je sicer omenilo tudi 353. člen OZ, vendar svoje odločitve ni oprlo na to določbo.

3 to je 13. 11. 2015, tožba pa je bila vložena 23. 8. 2017

4 ki predstavlja v letu 2016 izplačana nadomestila za invalidnost in stroške

5 glej določbi 271. člena ZPIZ-1 in prvega odstavka 190. člena ZPIZ-2

6 ki glasi: „Zavod zahteva povrnitev povzročene škode od zavarovalnice, pri kateri ima tisti, ki je s prometnim sredstvom povzročil invalidnost, potrebo po tuji pomoči in postrežbi ali smrt zavarovane osebe, sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje, ne glede na omejitve v zakonu, ki ureja obvezna zavarovanja v prometu“.

7 ki glasi: „Odškodnina, ki jo ima zavod pravico zahtevati v primerih iz tretjega odstavka 119. člena, 190., 190.a, 191. in 192. člena tega zakona, obsega nastale stroške, celotne zneske pokojnin in vseh drugih dajatev, ki jih izplačuje zavod, ne glede na omejitve, določene v drugih zakonih, kot tudi škodo iz naslova izpadlih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje po zakonu, ki ureja obvezna zavarovanja v prometu.“

8 v katero sodijo stroški, pokojnine in druge dajatve, ki jih plačuje Zavod

9 155. člen Ustave RS

10 Primerjaj: N. Plavšak, Komentar k 1060. členu OZ, GV Založba, LJ 2004, četrta knjiga, stran 1123

11 ko se ji je zmanjšalo premoženje (to je v letu 2016)

12 165. člen OZ

13 to je takrat, ko oškodovanec lahko določi njeno višino, odgovoren za škodo pa lahko ta obseg škode preveri

14 v nasprotju s tem pa določljivost zadošča za ugotavljanje okoliščin začetka teka zastaralnega roka v smislu prvega odstavka 352. člena OZ

15 ki naj bi „preveril“ izračun tožeče stranke

16 glej tč. 4 te obrazložitve