Legislator Case Law & Legislation
VSL Sodba I Cp 128/2018 ECLI:SI:VSLJ:2018:I.CP.128.2018 AI generated

Unreported debt claims in personal bankruptcy proceedings do not terminate upon non-filing.

Case Number VSL Sodba I Cp 128/2018
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The High Court dismissed the appellant's appeal, upholding the first-instance judgment that the creditor's claim remained valid despite non-filing in the personal bankruptcy. The appellant argued that a blank check alone did not create a guarantee obligation and that the claim terminated under bankruptcy law. The court ruled that while the claim was not filed, it did not cease to exist because the relevant bankruptcy provisions do not explicitly terminate such debts, and the creditor could still enforce them against the debtor.

Legislator headnote

AI generated

ZFPPIPP 382/2; 396/4; 408: Claims of creditors in personal bankruptcy proceedings do not terminate merely because they were not filed, provided they were not paid from the distribution mass.

Keywords

AI generated
personal bankruptcy non-filing of claims termination of debt guarantee obligation blank check enforcement insolvency proceedings creditor rights

Cited Legislation

AI generated
ZFPPIPP 382/2
ZFPPIPP 396/4
ZFPPIPP 408
ZFPPIPP 227/1
ZFPPIPP 296/5
OZ 1013
ZPP 350/2
ZPP 353
ZPP 154/1

Cited Case Law

AI generated
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Terjatev upnika, ki v postopku osebnega stečaja ni bila prijavljena, dolžniku pa obveznosti niso bile odpuščene, ne preneha.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 74960/2015 z dne 22. 6. 2015 ostane v veljavi (točka I izreka) in da je toženec dolžan tožnici povrniti 468,18 EUR pravdnih stroškov s pripadki (točka II izreka).

2. Pritožbo vlaga toženec. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo zahtevek zavrnjen.

Navaja, da izročena bianco menica s pripadajočo menično izjavo sama po sebi ne ustvarja poroštvene zaveze tožene stranke. Določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) zahtevajo posebno poroštveno pogodbo, iz katere izhaja volja, da bo porok izpolnil tujo obveznost. Take volje toženec ni nikoli izjavil. Vsebina listin, ki jih je predložila tožnica, ne omogoča zaključka, da se je toženec tožnici zavezal kot porok.

Tožnica terjatve ni prijavila v že zaključenem postopku osebnega stečaja nad tožencem in je zato v razmerju do toženca prenehala. V zvezi z določilom 296/5 Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), ki se v postopku osebnega stečaja ne uporablja, je treba razlikovati med zamudo pri prijavi terjatve in neprijavo. V osebnem stečaju je tako mogoče terjatev prijaviti tudi po preteku 3-mesečnega roka, a zakon vseeno zahteva njeno prijavo. V kolikor tega ne naredi, je posledica enaka kot v stečaju nad pravno osebo. Terjatev preneha. To smiselno potrjuje 382/2 člen ZFPPIPP, ki predpisuje, da terjatve upnikov v delu, v katerem niso plačane iz razdelitvene mase, ne prenehajo in jih lahko upniki uveljavljajo proti stečajnemu dolžniku tudi po zaključku stečajnega postopka. Iz tega izhaja, da ne prenehajo le neplačane terjatve. Da je terjatev neplačana, pa mora biti najprej prijavljena.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Med pravdnima strankama ni sporno, da tožnica svoje terjatve v postopku osebnega stečaja nad tožencem, ki se je začel 3. 11. 2015 in končal 22. 6. 2016, ni prijavila in da tožencu obveznosti niso bile odpuščene. Sporno je, ali je njena terjatev (ker ni bila prijavljena) prenehala ali ne.

5. Kot je pravilno opozorilo že sodišče prve stopnje, ZFPPIPP vprašanja, kakšna je usoda terjatve, ki jo upnik ne prijavi v postopku osebnega stečaja, ne ureja izrecno. Vendar pa je do odgovora mogoče priti z razlago drugih določb. V zvezi s tem je pomembna predvsem določba drugega odstavka 382. člena v povezavi z četrtim odstavkom 396. člena ter 408. člen ZFPPIPP. Tako drugi odstavek 382. člena ZFPPIPPP določa, da terjatve upnikov v delu, v katerem niso plačane iz razdelitvene mase (to pa so tudi vse neprijavljene terjatve), ne prenehajo in jih lahko upniki uveljavljajo proti stečajnemu dolžniku tudi po koncu stečajnega postopka, če v zakonu ni drugačne določbe. Glede na četrti odstavek 396. člena ZFPPIPP 1 , je razlika med (priznanimi) prijavljenimi ter neprijavljenimi terjatvami le v tem, da so upniki prvih s pravnomočnim sklepom o končanju postopka pridobili izvršilni naslov, upniki drugih pa ne. Da je stališče, da neprijavljena terjatev ne preneha, pravilno, potrjuje tudi 408. člen ZFPPIPP, ki določa, da odpust obveznosti učinkuje za vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka osebnega stečaja (z izjemo nekaterih posebej navedenih), ne glede na to, ali je upnik to terjatev v postopku osebnega stečaja prijavil ali ne. Taka ureditev, v delu, ki se nanaša na neprijavljene terjatve, ne bi imela nobenega smisla, če bi veljalo, da terjatev preneha že zato, ker ni bila prijavljena. Do drugačnega zaključka v konkretni situaciji ne pripelje niti (tudi za osebni stečaj veljaven) prvi odstavek 227. člena ZFPPIPP, ki določa, da lahko upnik svoj zahtevek za izpolnitev obveznosti, ki je nastala do začetka stečajnega postopka, v razmerju do stečajnega dolžnika uveljavlja samo v stečajnem postopku proti temu dolžniku in v skladu s pravili tega postopka 2 . Stečajni postopek je namreč v konkretnem primeru končan, določilo drugega odstavka 227. člena ZFPPIPP in peti odstavek 296. člena ZFPPIPP, ki določata sankcije za upnika, ki zamudi rok za prijavo svoje terjatve 3 , pa za osebni stečaj ne veljata. Stališče sodišča prve stopnje, da terjatev tožnice zaradi neprijave ni prenehala, prenehala pa ni niti z odpustom (saj tega ni bilo), je zato pravilno.

6. Odločitev, da je toženec dolžan tožnici plačati vtoževani znesek, je sodišče oprlo na ugotovitev, da je se je slednji za plačilo obveznosti podjetja P., d. o. o., zavezal kot porok.

7. Toženec taki ugotovitvi neutemeljeno nasprotuje. Drži sicer, da (neprerekana) trditev o izročitvi bianco menice z menično izjavo sama po sebi ne vzpostavlja poroštvene odgovornosti. Vendar pa toženec spregleda, da je ostala neprerekana tudi trditev, da je toženec dal menično izjavo v zavarovanje pogodbenih obveznosti podjetja P., d. o. o. , in da je s tem obveznost prevzel nase; pa tudi to, da iz v spis predložene menične izjave (priloga A4) izhaja, da je menico izročil kot porok za plačilo obveznosti dolžnika P., d. o. o., do tožnice. Ker je izjavo podpisal, je trditev, da poslovne volje, da bo izpolnil obveznost dolžnice, ni izjavil, neutemeljena. Glede na pritožbeno navedbo, da gre pri poroštvu za pogodbo, pa pritožbeno sodišče dodaja, da to sicer drži, vendar pri tem ni nujno, da sta izjavi volje obeh pogodbenih strank dani v pisni obliki. Pisnost je kot pogoj za veljavnost določena le za poroka (glej 1013. člen OZ). Tej zahtevi pa je bilo v konkretnem primeru zadoščeno.

8. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

9. Ker toženec s pritožbo ni uspel, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

1 Ta določa, da je pravnomočen sklep o končanju postopka osebnega stečaja izvršilni naslov za izterjavo neplačanih priznanih terjatev.

2 V času, ko teče postopek (osebnega) stečaja, je mogoče pravdni postopek začeti le, če je terjatev v stečaju prijavljena in prerekana (glej na primer odločbo I Cp 3392/2015 in I Cp 661/2016).

3 Ker je sankcija določena za zamudo roka, je logično, da velja tudi za primer, če upnik terjatve sploh ne prijavi (tako tudi v odločbi II Ips 19/2012).