Appeal dismissed; court fees for tax assessment appeals cannot be shifted to debtor as they relate to court-fee relationship, not parties.

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijani IV. točki izreka potrdi.

II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Uspeh stranke s pravnim sredstvom v postopku za izterjavo neplačane takse, nima nobene povezave s siceršnjim uspehom strank v (izvršilnem) postopku, saj gre tu za razmerje med sodiščem in taksnim zavezancem in ne med strankama postopka. Zato ni podlage, da bi sodišče stroške upnika, ki jih je ta imel s pritožbo in ugovorom v postopku ugotavljanja izpolnitve in obstoja taksne obveznosti, naložilo v plačilo dolžniku, četudi sta bili pravni sredstvi upnika in z njima nastali stroški za nadaljevanje postopka potrebni.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pritožbi upnika zoper sklep, da se šteje predlog za izvršbo za umaknjen, ugodilo in sklep z dne 4. 7. 2018 razveljavilo (I. točka izreka); ugovoru upnika ugodilo ter plačilni nalog z dne 4. 7. 2018 razveljavilo (II. točka izreka); ugotovilo, da taksna obveznost za plačilo takse, ki jo je treba plačati ob domnevi umika predloga za izvršbo, ni nastala (III. točka izreka); sklenilo, da upnik sam nosi svoje stroške pritožbe zoper sklep z dne 4. 7. 2018 in ugovora zoper plačilni nalog z dne 4. 7. 2018 (IV. točka izreka).

2. Zoper IV. točko izreka sklepa je pravočasno pritožbo, iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, po pooblaščencu vložil upnik. Navaja, da je pravilno in pravočasno plačal sodno takso za predlog za izvršbo, postopek pa se brez njegove pritožbe ne bi nadaljeval, poleg tega bi moral napačno plačati še sodno takso zaradi domneve umika. Ker je s pravnimi sredstvi uspel, meni da mu bo glede na določbe ZPP dolžnik moral povrniti njegove stroške. Navaja, da določba 156. člena ZPP ureja primer povrnitve stroškov, ki jih je stranka povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo, nasprotni stranki. Tak primer pa po njegovem v konkretni zadevi ni podan, saj upnik od dolžnika zahteva povrnitev stroškov, ki so bili potrebni za izvršbo.

3. V odgovoru na pritožbo upnika dolžnik navaja, da je svojo obveznost poravnal in prosi za ustavitev izvršilnih dejanj.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je sklep v izpodbijanem delu preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (350. člen v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ).

6. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje izpodbijano odločitev pravilno oprlo na določbo prvega odstavka 156. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Ta določa, da mora stranka ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo. S sklepanjem po nasprotnem razlogovanju pa stroške, ki stranki nastanejo zaradi naključja, ki se je njej primerilo, krije stranka sama. Gre torej za korektiv temeljnega pravila o povrnitvi stroškov v izvršilnem postopku na podlagi petega odstavka 38. člena ZIZ - potrebnost stroškov za izvršbo, in tudi temeljnega pravila ob smiselni uporabi 154. člena ZPP na podlagi 15. člena ZIZ - uspeh v postopku.

7. Kot tako naključje gre po sodni praksi obravnavati tudi ravnanje sodišča, katerega posledica je bila aktivnost stranke, ki mu je povzročila nepotrebne stroške, zlasti kadar so bili ti stroški povzročeni v razmerju stranka - sodišče. 1 Dolžnik ni subjekt javnopravnega taksnega razmerja med upnikom kot taksnim zavezancem in sodiščem, zato njegovega uspeha v tem razmerju ni mogoče enačiti z uspehom upnika zoper dolžnika, kot si to napačno predstavlja upnik. Uspeh stranke s pravnim sredstvom v postopku za izterjavo neplačane takse, nima nobene povezave s siceršnjim uspehom strank v (izvršilnem) postopku, saj gre tu za razmerje med sodiščem in taksnim zavezancem in ne med strankama postopka. Zato ni podlage, da bi sodišče stroške upnika, ki jih je ta imel s pritožbo in ugovorom v postopku ugotavljanja izpolnitve in obstoja taksne obveznosti, naložilo v plačilo dolžniku, četudi sta bili pravni sredstvi upnika in z nima nastali stroški za nadaljevanje postopka potrebni.

8. Iz zgoraj navedenih razlogov primerjava z zadevo VSM I Ip 1167/2013 z dne 19. 3. 2014, na katero se sklicuje pritožnik, ni na mestu. Tam je bilo obravnavano vprašanje potrebnosti in povrnitve stroškov predloga za uvedbo postopka, katerega potrebo po vložitvi je povzročil dolžnikov dolžnik s svojim nepravilnim ravnanjem in ne sodišče.

9. Ker s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani in ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ), je upnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Ker upnik s pritožbo ni uspel, sam krije stroške, ki jih je z njeno vložitvijo imel (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom in petim odstavkom 38. člena ZIZ).

1 Prim. sklepa VSL II Ip 2931/2016 z dne 9. 11. 2016 in I Cpg 1353/2010 z dne 14. 12. 2010.