Appeal court remands case for new sentencing decision due to procedural error in rejecting alternative execution of prison term.

Pritožbi obsojenega M. S. se ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

[JEDRO]

Ker je glede na veljavno zakonsko ureditev jasno, da alternativne izvršitve kazni ni mogoče vnaprej izključiti niti pri povratnikih, temveč je za sprejem pravilne odločitve potrebno oceniti vsa dejstva in okoliščine, kot jih za predlog obsojenega določa deveti odstavek 86. člena KZ-1, bo sodišče prve stopnje na tej zakonski podlagi in usmeritvah višjega sodišča opravilo dodatno preverjanje in oceno relevantnih okoliščin, povezanih z osebnostjo obsojenca in v zadevi ponovno odločilo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog obsojenega M. S. za nadomestitev kazni sedem mesecev zapora, izrečene s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru III K 16763/2013 z dne 25. 5. 2017, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 16763/2013 z dne 9. 11. 2017 (pri tem je v izreku sklepa izostala navedba predlaganega načina izvršitve kazni zapora, to je z delom v splošno korist).

2. Zoper sklep se je pritožil obsojeni, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču predlaga, da njegovemu predlogu za nadomestitev izrečene kazni zapora z delom v splošno korist ugodi.

3. Pritožba je v delu zatrjevanih pritožbenih razlogov utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo z navedbami, da predlogu obsojenega ni mogoče ugoditi zaradi njegove predkaznovanosti, ker je specialni povratnik in zato ni mogoče pričakovati, da bi predlagan način izvršitve zaporne kazni privedel do poboljšanja obsojenega. Tudi v okviru ocene nevarnosti, ki jo obsojeni predstavlja za družbo, je sodišče upoštevalo zgolj kaznovanost obsojenega in na tej podlagi zaključilo, da mu je izvrševanje kaznivih dejanj očitno pomenilo način življenja, prognoza glede takšnega načina življenja pa je negotova. V točki 4. obrazložitve sklepa je sicer pravilno navedlo, da sodišče pri odločanju o izvršitvi kazni zapora z delom v splošno korist upošteva zlasti vedenje obsojenca v času odločanja, nevarnost ponovitve dejanja na prostosti, možnost in sposobnost za opravljanje primernega dela ter osebne in družinske razmere obsojenca v času predvidenega izvrševanja kazni, v skladu z določbo devetega odstavka 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Vendar je presoja in ocena teh relevantnih okoliščin v razlogih izpodbijanega sklepa povsem izostala.

5. Obsojeni ima zato prav, ko sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka, saj navedenih okoliščin sploh ni presojalo, temveč jih je povsem zanemarilo, kot bistveno in odločilno pa izpostavilo in utemeljevalo zgolj obsojenčevo večkratno predkaznovanost. Slednji zato v pritožbi utemeljeno opozarja na dva temeljna namena izreka zaporne kazni, to je povračilnost oziroma retribucijo in preprečevanje oziroma prevencijo, nadalje pa tudi na vsebino in pomen individualizacije kazni v postopku izvrševanja kazni zapora in torej tudi pri odločanju o njegovi nadomestitvi z delom v splošno korist. Pri tem se utemeljeno sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije 1 , v kateri je to navedlo, da se tudi z izvršitvijo zaporne kazni na alternativni način uresničuje tako generalna kot specialna prevencija ter resocializacija storilca, kolikor in če jo sprejemajo. Zato bi moralo odločanje o načinu izvrševanja zaporne kazni temeljiti na poglobljenem, analitičnem in celovitem preverjanju in oceni okoliščin, povezanih tako z osebnostjo storilca, kot tudi njegovim dejanjem.

6. Sodišče prve stopnje bi zato glede na znano dejstvo, da je bil obsojeni v času vložitve predloga na prestajanju zaporne kazni, pred sprejemom odločitve moralo pridobiti mnenje zavoda o vedenju obsojenca ter vseh relevantnih subjektivnih okoliščinah na strani obsojenega tekom izvajanja oziroma prestajanja kazni zapora. Kot pomembno (novo) dejstvo je treba upoštevati tudi pritožbi priloženo odločbo Komisije za pogojni odpust z dne 20. 8. 2018, sicer izdano po izdaji izpodbijanega sklepa, vendar po presoji višjega sodišča odločilno za sprejem pravilne odločitve o predlogu obsojenega. V ta namen bo potrebno ugotoviti tudi, ali obsojeni v zvezi z že izdano odločbo sodišča o alternativni izvršitvi kazni zapora z delom v splošno korist v drugem postopku (kot to izhaja iz odločbe Komisije za pogojni odpust) izpolnjuje svoje obveznosti, upoštevati pa tudi dejstvo trajanja pogojnega odpusta do izteka kazni dne 22. 8. 2019, ki nedvomno pomeni nadzor obsojenca v tem obdobju, da ne bi storil novega kaznivega dejanja, sicer lahko sodišče pogojni odpust prekliče. Ta okoliščina je pomembna tudi za oceno nevarnosti, ki jo obsojeni predstavlja za družbo, ocena te nevarnosti pa mora biti sestavni del odločitve sodišča o predlogu obsojenega.

7. Ker je glede na veljavno zakonsko ureditev jasno, da alternativne izvršitve kazni ni mogoče vnaprej izključiti niti pri povratnikih, temveč je za sprejem pravilne odločitve potrebno oceniti vsa dejstva in okoliščine, kot jih za predlog obsojenega določa deveti odstavek 86. člena KZ-1, bo sodišče prve stopnje na tej zakonski podlagi in usmeritvah višjega sodišča opravilo dodatno preverjanje in oceno relevantnih okoliščin, povezanih z osebnostjo obsojenca in v zadevi ponovno odločilo. Pri tem bo posebej pozorno tudi na pravilen izrek odločbe, kot je opozorilo višje sodišče v 1. točki obrazložitve tega sklepa.

8. Sklep višjega sodišča temelji na tretjem odstavku 402. člena ZKP.

1 VSRS I Ips 130/2009 z dne 21. 5. 2009.