Legislator Case Law & Legislation
VSL Sklep II Ip 1084/2018 ECLI:SI:VSLJ:2018:II.IP.1084.2018 AI generated

Appeal dismissed; voluntary overpayment of child support not deductible from arrears under enforcement law.

Case Number VSL Sklep II Ip 1084/2018
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The Higher Court dismissed the appellant's appeal, upholding the first-instance decision to enforce unpaid child support arrears. The appellant argued that a prior agreement allowed the mother to sue only after the father found employment, and that his voluntary overpayments should reduce the debt. The court ruled that the agreement was a pactum de non exequendo regarding the timing of enforcement, not a condition for the debt's existence, and that voluntary overpayments cannot be deducted from arrears without a specific legal basis.

Legislator headnote

AI generated

Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ); Zakon o pravdnem postopku (ZPP): A voluntary agreement to delay enforcement does not extinguish the underlying debt, and voluntary overpayments made by the debtor cannot be deducted from arrears in enforcement proceedings.

Keywords

AI generated
pactum de non exequendo child support enforcement voluntary overpayment arrears deduction enforcement appeal ZIZ article 55 ZPP article 360

Cited Legislation

AI generated
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Za odločitev je bistven odgovor na vprašanje o pravni naravi dogovora v drugem odstavku II. točke sodne poravnave, v katerem je določeno, da se tožeča stranka (upnica) zaveže, da dokler tožena stranka (dolžnik) ne pridobi zaposlitve ali ustreznega vira dohodka, ne bo sodno izterjala zapadlih neplačanih zneskov preživnine, kot so določeni s to odločbo. Gre za tako imenovani ugovor pactum de non exequendo, s katerim se stranki dogovorita, da se izvršljiva terjatev določen čas ne bo izterjevala. To je impugnacijski ugovorni razlog iz 55. člena ZIZ, ki se nanaša na zahtevek za izvršbo in ne na izvršljivo terjatev.

Pritožnik je v pritožbi ugovorne navedbe ponovil, kot je tudi ponovil, da je bila njegova volja otroku plačati več, kot je bil dolžan. Prizadevanje dolžnika, da otroku omogoči več sredstev za preživljanje, je edino pravilno, vendar je ob ponovljeni pritožbeni navedbi treba odgovoriti, da ob izrecni izjavi, da dolžnik plačuje več kot je dolžan, ker si tako želi, preplačila ni bilo mogoče upoštevati v tem postopku kot ugovorni razlog iz 8. točke drugega odstavka 55. člena ZIZ. Sodišče je vezano na trditveno podlago.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (1.) zavrnilo dolžnikov ugovor z dne 2. 11. 2017 zoper sklep o izvršbi in (2.) dolžniku naložilo, da upnici plača stroške ugovornega postopka v znesku 114,24 EUR s pripadki.

2. Zoper sklep se je pritožil dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov.

3. Upnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

6. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo dolžnikov ugovor, da upnica ne bi smela izterjevati tistih obrokov preživnine, ki so zapadli v času, ko dolžnik ni bil zaposlen. Dolžnik je namreč ugovarjal, da je bilo v sodni poravnavi dogovorjeno, da upnica ne bo sodno izterjala terjatve dokler dolžnik ne pridobi zaposlitve. Sodišče prve stopnje je odločitev obrazložilo z razlogi, da ima upnica pravico do sodne izterjave obveznosti, vendar pod pogojem, to je, da dolžnik pridobi zaposlitev ali drug ustrezen vir dohodka. Pritožnik (dolžnik) meni, da je v času, ko ni prejemal stalnih denarnih prejemkov, obveznost sicer obstajala, bila pa je neizterljiva in je za to obdobje ostala taka tudi v času, ko se je uresničil pogodbeni dejanski stan iz II. točke sodne poravnave (torej po dolžnikovi zaposlitvi).

7. Odločitev je v tem delu pravilna, vendar iz drugih razlogov. Iz izvršilnega naslova izhaja, da se je dolžnik zavezal, da bo od 15. 9. 2012 dalje za upnico plačeval 100,00 EUR mesečno do vsakega 18. v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude s pripadki, upoštevajoč višino uskladitve z gibanjem življenjskih stroškov in osebnih dohodkov oziroma skladno z obvestilom centra za socialno delo o uskladitvi preživnine z gibanjem življenjskih stroškov in osebnih dohodkov na podlagi sklepa vlade Republike Slovenije.

8. Za odločitev je bistven odgovor na vprašanje o pravni naravi dogovora v drugem odstavku II. točke sodne poravnave, v katerem je določeno, da se tožeča stranka (upnica) zaveže, da dokler tožena stranka (dolžnik) ne pridobi zaposlitve ali ustreznega vira dohodka, ne bo sodno izterjala zapadlih neplačanih zneskov preživnine, kot so določeni s to odločbo. Gre za tako imenovani ugovor pactum de non exequendo, s katerim se stranki dogovorita, da se izvršljiva terjatev določen čas ne bo izterjevala. To je impugnacijski ugovorni razlog iz 55. člena ZIZ, ki se nanaša na zahtevek za izvršbo in ne za izvršljivo terjatev. Ko je dolžnik začel prejemati stalne denarne prejemke, izterjava celotne obveznost ni bila več ovirana. Za pogoj iz 26. člena ZIZ bi šlo, če bi šlo za negotovo bodoče dejstvo (primerjaj prvi odstavek 59. člena Obligacijskega zakonika), kar pa dolžnikova zaposlitev po naravi stvari ne more biti, saj je zaposlitev odvisna od njegove volje.

9. Na prvi stopnji je bilo nesporno dejstvo, da je dolžnik od meseca maja 2017 dalje plačeval preživnino v mesečnem znesku, ki je presegal mesečno preživnino za 2,60 EUR (s sklepom izvršbi je bila dovoljena izvršba za neplačanih sedem obrokov preživnine v času od septembra 2012 do avgusta 2015 ter zakonske zamudne obresti od nepravočasno plačanih preživninskih obrokov od januarja do avgusta 2018 v že izračunanem znesku). Sodišče prve stopnje je ugovor tudi v tem delu pravilno zavrnilo. Navedlo je, da mesečno preplačanih 2,60 EUR ne predstavlja plačila za vnaprej, saj bi sicer dolžnik ustrezno znižal plačilo za naslednji mesec, sicer pa trditev o takem vračunanju niti ni podal. Višje sodišče se z razlogi strinja. Pritožnik je v pritožbi ugovorne navedbe ponovil, kot je tudi ponovil, da je bila njegova volja otroku plačati več, kot je bil dolžan. Prizadevanje dolžnika, da otroku omogoči več sredstev za preživljanje, je edino pravilno, vendar je ob ponovljeni pritožbeni navedbi treba odgovoriti, da ob izrecni izjavi, da dolžnik plačuje več kot je dolžan, ker si tako želi, preplačila ni bilo mogoče upoštevati v tem postopku kot ugovorni razlog iz 8. točke drugega odstavka 55. člena ZIZ. Sodišče je vezano na trditveno podlago (primerjaj 212. člen ZPP in drugi odstavek 53. člena ZIZ).

10. Pritožba ni utemeljena in niso podani pritožbeni razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (šesti odstavek 38. člena ZIZ). Enako velja za upnico. Odgovor na pritožbo ni doprinesel k boljši razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji (peti odstavek 38. člena ZIZ).