Administrative court dismisses tax enforcement appeal, ruling tax authority lacks jurisdiction over payment deferral requests.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Za odločanje o prošnji za odlog davčne izvršbe, v konkretnem primeru davčni organ ni pristojen ter je za to pristojen predlagatelj izvršbe. Ta pa je, kot neprerekano sledi iz drugostopenjske davčne odločbe in upravnih spisov, obročno plačilo stroškov tožniku že odobril, le da tožnik kljub temu do izteka rokov ni plačal ničesar. Zato je bila upravičeno predlagana prisilna izterjava dolžnega zneska in nato, ker tožnik dolgovane obveznosti tudi še ob izdaji sklepa ni poravnal, upravičeno začeta davčna izvršba.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Prvostopenjski davčni organ je z izpodbijanim sklepom začel davčno izvršbo na denarne prejemke tožnika, in sicer za stroške postopka v znesku 142,04 EUR in stroške izdaje sklepa v višini 25,00 EUR, pri čemer obveznosti tožnika temeljijo na sodbi št. I K 60324/2012 z dne 9. 7. 2014, ki jo je izdalo Okrajno sodišče v Celju in ki je postala izvršljiva 21. 9. 2016.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sledi, da je izterjavo denarne terjatve iz izreka sklepa v skladu s 146. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) davčnemu organu predlagalo Okrajno sodišče v Celju ter da v skladu s 156. členom ZDavP-2 davčni organ izvaja postopek davčne izvršbe tudi, kadar izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, kakršna je obravnavano plačilo stroškov sodnega postopka. Nadalje se ugotavlja, da tožnik dolgovane obveznosti ni poravnal in da je bilo zato zoper njega potrebno v skladu s 143. členom ZDavP-2 začeti davčno izvršbo. Podlaga za izvršbo so določbe ZDavP-2, ki jih davčni organ citira v nadaljevanju obrazložitve ter na koncu poudari, da pritožba zoper izpodbijani sklep ne zadrži začete davčne izvršbe, ki se, kot sledi iz izreka sklepa, opravi z rubežem denarnih prejemkov tožnika pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ) in v okviru omejitev iz 160. člena ZDavP-2.

3. Drugostopenjski davčni organ je na pritožbo tožnika s svojo odločbo izpodbijani sklep v izreku spremenil v navedbi izvršilnega naslova („sodba Okrajnega sodišča v Celju št. I K 60324/2012 z dne 9. 7. 2014 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Celju I K 60324/2012 z dne 18. 1. 2016“), v ostalem pa je sklep potrdil in pritožbo zavrnil. V razlogih odločbe navaja, da je izpodbijani sklep zakonit in pravilen. Ugotavlja namreč, da sklep vsebuje vse predpisane sestavine iz 151. člena ZDavP-2, nepopolno je naveden le izvršilni naslov in ga zato skladno s podatki spisov popravi oziroma spremeni, tako kot izhaja iz 1. točke izreka. Nadalje ugotavlja, da so bili ob izdaji sklepa izpolnjeni vsi pogoji za izvršbo, saj je obstajal veljaven izvršilni naslov s potrdilom o izvršljivosti, iz katerega izhaja, da je postal izvršljiv 21. 9. 2016 in da se zato navedena dejstva štejejo za dokazana. V zvezi s pritožbenimi navedbami pa ugotavlja, da ne vplivajo na odločitev. Slabo premoženjsko stanje tožnika ni okoliščina, od katere bi bila odvisna uvedba davčne izvršbe. Socialno stanje tožnika je varovano z omejitvami izvršbe, ki jih določa ZDavP-2 in na katere se sklicuje organ prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Glede prošnje za obročno plačilo pa pritožbeni organ pojasnjuje, da je za odločanje o odlogu v konkretnem primeru pristojen predlagatelj izvršbe in da je organ prve stopnje zato tožnikovo prošnjo odstopil predlagatelju, ta pa je s sklepom z dne 18. 1. 2016 že odobril obročno plačilo stroškov. Rok za plačilo se je iztekel 21. 9. 2016 in ker tožnik do izteka roka ni plačal ničesar, je bil dne 24. 9. 2016 predlagan začetek postopka izterjave. Pritožbeni organ zavrne tudi tožnikov ugovor glede stroškov postopka izvršbe ter se pri tem sklicuje na 152. člen ZDavP-2, po katerem je dolžnik tisti, ki plača stroške davčne izvršbe. Višino stroškov določi minister, pristojen za finance in znašajo po določbah 66. člena Pravilnika o izvajanju zakona o davčnem postopku za sklep o izvršbi 25,00 EUR, kar je toliko, kot se terja od tožnika.

4. Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. V tožbi navaja, da je že v pritožbi navedel razloge, zakaj se s sklepom ne strinja in obrazložil svoje plačilne zmožnosti. Pritožbeni organ vsega tega neupravičeno ni upošteval, navedbe o slabem premoženjskem stanju tožnika pa označil kot okoliščino, od katere ni odvisna uvedba davčne izvršbe, ter se na ta način sprenevedal. Jasno je namreč, da izvršba na pokojnino vpliva neposredno tudi na premoženjsko stanje tožnika in da je zato utemeljena prošnja za obročno plačilo zneska, ki se terja, naslovljena na Finančno upravo. Vztraja tudi, da ni pravilno odločeno o stroških postopka v višini 25,00 EUR in meni, da gre za neupravičeno odiranje državljanov s strani države.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po pregledu spisov in izpodbijanega sklepa ter odločbe druge stopnje sodišče sodi, da je izpodbijana odločitev o tem, da se zoper tožnika začne davčna izvršba, pravilna in zakonita. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njeni razlogi, zato jih sodišče ne ponavlja, temveč se po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje.

7. Ugovori, ki jih vsebuje tožba, so po vsebini enaki pritožbenim. Ker je na pritožbene ugovore v celoti in pravilno odgovoril že organ druge stopnje v svoji odločbi, se sodišče tudi v tem pogledu sklicuje na razloge druge stopnje. Tako je že drugostopenjski davčni organ tožniku pravilno in skladno z zakonskimi določbami, na katere se sklicuje v obrazložitvi, pojasnil, da so in zakaj so izpolnjeni pogoji za začetek davčne izvršbe, pa tudi, da je tožnikovo (slabo) premoženjsko stanje varovano z omejitvami izvršbe, ki jih vsebuje ZDavP-2 in ki so povzete v obrazložitvi sklepa. Nadalje pojasni, da za odločanje o prošnji za odlog davčne izvršbe, ki jo tožnik omenja v tožbi, v konkretnem primeru davčni organ ni pristojen ter da je za to pristojen predlagatelj izvršbe. Ta pa je, kot neprerekano sledi iz drugostopenjske davčne odločbe in upravnih spisov, obročno plačilo stroškov tožniku že odobril, le da tožnik kljub temu do izteka rokov ni plačal ničesar. Zato je bila upravičeno predlagana prisilna izterjava dolžnega zneska in nato, ker tožnik dolgovane obveznosti tudi še ob izdaji sklepa ni poravnal, upravičeno začeta davčna izvršba. Stroški izvršbe, ki jim tožnik ponovno ugovarja v tožbi, pa so posledica neplačila oziroma nepravočasnega plačila naloženih obveznosti in se zato, v skladu z zakonom (ZDavP-2) oziroma podzakonskim aktom (Pravilnikom o izvajanju zakona o davčnem postopku) utemeljeno naložijo v plačilo dolžniku, v konkretnem primeru tožniku, kot tistemu, ki je začetek postopka s svojim ravnanjem povzročil.

8. Po povedanem je torej izpodbijani sklep zakonit in pravilen, tožbene navedbe pa neutemeljene. Sodišče je zato tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

9. Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.