Appeal dismissed; debtor bears burden of proof for delay justification under ZPP and ZIZ.

Pritožbi se zavrneta in sklepa sodišča prve stopnje potrdita.

[JEDRO]

Trditveno in dokazno breme glede opravičljivega razloga za zamudo je bilo na dolžniku, ki bremena ni zmogel. Sodišče ni tisto, ki bi moralo samo raziskovati dejansko stanje brez aktivnosti dolžnika in ga pozivati, da predloži dodatne dokaze. V skladu z razpravnim načelom je dolžnik tisti, ki mora utemeljiti svoj predlog z dokazi, za katere meni, da potrjujejo njegove trditve (212. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 29. 4. 2014 zavrglo dolžnikov ugovor, s sklepom z dne 22. 3. 2018 pa zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje.

2. Dolžnik v pravočasni pritožbi zoper sklep z dne 29. 4. 2014 navaja, da je bil službeno odsoten v času vročanja, zato ugovora ni podal pravočasno. Predlaga vrnitev v prejšnje stanje in se mu s tem omogoči vsebinska odločitev o ugovoru.

3. Dolžnik v pravočasni pritožbi zoper sklep z dne 22. 3. 2018 navaja, da je dokazna ocena njegove izpovedbe zmotna, saj ni izjavil, da je v času od 22. 2. 2014 do 22. 3. 2014 bival v Sloveniji, ampak le, da se zaradi časovne odmaknjenosti dogajanja ni spomnil. Sodišče tudi ni zahtevalo dodatnih dokazov. Meni, da je odločitev krivična.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Dolžnik ni nasprotoval ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je zamudil rok za ugovor, zato je sodišče druge stopnje glede odločitve o zavrženju prepoznega ugovora le še opravilo uradni preizkus procesnih kršitev (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ), ki ni pokazal nepravilnosti.

6. Sodišče druge stopnje pritrjuje pravilnim razlogom sodišča prve stopnje glede zavrnitve predloga za vrnitev v prejšnje stanje, jih povzema v svojo obrazložitev in le še odgovarja na pritožbene navedbe:

7. Iz zapisnika naroka z dne 17. 1. 2017 izhaja, da je dolžnik izjavil, da se ne spomni več, koliko časa se je v kritičnem obdobju nahajal v tujini in koliko v Sloveniji. Iz tega je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da niso resnične dolžnikove navedbe, da je bil v kritičnem obdobju službeno odsoten, kar je navajal kot opravičljiv razlog za zamudo roka za ugovor. Dolžnik se ni spomnil le, kdaj točno je bil v tujini in kdaj v Sloveniji, ne pa, ali je bil v kritičnem obdobju tudi v Sloveniji.

8. Trditveno in dokazno breme glede opravičljivega razloga za zamudo je bilo na dolžniku, ki bremena ni zmogel. Sodišče ni tisto, ki bi moralo samo raziskovati dejansko stanje brez aktivnosti dolžnika in ga pozivati, da predloži dodatne dokaze. V skladu z razpravnim načelom je dolžnik tisti, ki mora utemeljiti svoj predlog z dokazi, za katere meni, da potrjujejo njegove trditve (212. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Po pojasnjenem je sodišče druge stopnje, ko tudi glede odločitve o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje ni odkrilo procesnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbi zavrnilo in potrdilo sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker ti niso bili priglašeni (prvi odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).