Court dismisses tenant appeal but remands rent increase case for lack of reasoning on 15% cap.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the tenant's appeal regarding the approval of a claim amendment but remanded the main case for a new trial. The tenant argued the court failed to explain why rent was not increased by 15% despite the court expert's suggestion. The court held that while the lower court's partial judgment was sound, it could not justify the specific rent amount without addressing the expert's recommendation, necessitating a new decision on the disputed portion.
Legislator headnote
AI generatedZakon o postopku pri sodnih izvedbenih postopkih (ZIPP); Zakon o postopku pri civilnih postopkih (ZPP): When a lower court's partial judgment lacks specific reasoning for a discretionary decision (such as a rent increase cap) contrary to expert evidence, the appellate court must remand the case for a new determination of those specific circumstances rather than simply increasing the award.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
I. Pritožba tožene stranke zoper I. točko izreka se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.
II. Pritožbama tožeče in tožene stranke se ugodi, sodba se v izpodbijani II., III. in IV. točki izreka razveljavi in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.
III. Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.
[JEDRO]
Tožnik kot lastnik stanovanja vtožuje plačilo uporabnine. V pritožbi zoper sodbo utemeljeno izpostavlja, da iz obrazložitve ni mogoče razbrati, zakaj se sodišče ni odločilo, da bi najemnino 1.260,00 EUR zvišalo za 15 %, kljub temu, da je takšno možnost sodni izvedenec dopustil.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Tožnik kot izključni lastnik stanovanja vtožuje plačilo uporabnine. Trdi in dokazuje, da ga tožena stranka uporablja brez pravne podlage in mu onemogoča uporabo. Tožena stranka se tožbenemu zahtevku upira in vztraja, da stanovanje lahko uporablja na dveh pravnih podlagah: na podlagi začasne sodne poravnave s tožnikovo privolitvijo v uporabo stanovanja do končne ureditve razmerij med strankama ter v zvezi z izvajanjem roditeljske pravice, ker je obravnavano stanovanje skupno premoženje razvezanih zakoncev, višina deležev pa še ni ugotovljena.
2. Sodišče je o utemeljenosti tožbenega zahtevka odločilo z delno sodbo, ker je ugotovilo, da tožena stranka najmanj 1/2 stanovanja uporablja brez pravne podlage, da je tožnik solastnik najmanj 1/2 stanovanja pa med strankama ni bilo sporno. Sodišče je ob upoštevanju načela smotrnosti in ekonomičnosti in ob upoštevanju konvencijske in ustavne pravice do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja z izpodbijano delno sodbo odločilo o višini uporabnine za eno polovico stanovanja (II), v preostalem delu pa pridržalo odločitev o višini uporabnine do zaključka postopka v zvezi z delitvijo skupnega premoženja (III).
3. Odločitev sodišča s pritožbo izpodbijata obe pravdni stranki. Tožena stranka izpodbija odločitev sodišča o plačilu uporabnine po temelju in vztraja, da uporablja celotno stanovanje na podlagi poravnave, ki sta jo sklenili pravdni stranki. V obrazložitvi pritožbe obsežno polemizira zakaj je tožba nesklepčna. Izpodbija tudi sklep o dovolitvi spremembe tožbe.
4. Tožnik v pritožbi izpodbija višino uporabnine, ker sodišče v obrazložitvi ni navedlo, zakaj uporabnine 1.260,00 EUR ni zvišalo za 15 % kljub temu, da je sodni izvedenec zaslišan na naroku takšno zvišanje ocenil kot primerno, ob pogoju, da bi bilo stanovanje v izredno dobrem stanju. Slednjega izvedenec ni mogel preveriti, ker je to preprečila toženka, ki vstopa v stanovanje ni dovolila.
5. Pritožba tožene stranke zoper sklep o dovolitvi spremembe tožbe ni utemeljena, pritožbi obeh pravdnih strank zoper odločitev o glavni stvari sta utemeljeni.
O pritožbi zoper sklep o dovolitvi spremembe tožbe
6. Po prvem odstavku 184. člena ZPP lahko tožeča stranka tožbo spremeni do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, kar je tudi storila. Spremembi tožbe se je tožena stranka uprla, a jo je sodišče utemeljeno dovolilo, ker je tožnik zvišal vtoževani znesek za zneske, ki so med dolgotrajnim postopkom že zapadli in je to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankami.
7. Pritožba tožene stranke zoper I. točko izreka se tako pokaže kot neutemeljena, zato jo je bilo potrebno zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena ZPP).
O utemeljenosti tožbenega zahtevka
8. Pritožbeno sodišče nima prav nobenega pomisleka v sklepčnost tožbe. Zakaj ni zadržkov, da bi sodišče delno odločilo o utemeljenosti tožbenega zahtevka, je bilo obsežno obrazloženo že v sklepu pod opr. št. I Cp 571/2016 z dne 11. 5. 2016.
9. Odločitev sodišča prve stopnje o delni utemeljenosti tožbenega zahtevka temelji na naslednjih relevantnih okoliščinah, ki niso sporne:
- da je tožnik v zemljiški knjigi vpisan kot izključni lastnik nepremičnine
- da je nesporno solastnik najmanj 1/2 stanovanja
- da v stanovanju ne živi
- da v stanovanju živi toženka s skupnima otrokoma
- da je tožena stranka zamenjala ključavnice na vratih stanovanja in tožniku vstopa v stanovanje ne dovoli.
10. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema prepričljive razloge sodišča prve stopnje, da toženka od 30. 6. 2011 nima pravne podlage za uporabo celotnega stanovanja, ki jih je sodišče navedlo v 16. in 19. točki obrazložitve. Tožnik v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da iz obrazložitve sodišča ni mogoče razbrati, zakaj se sodišče ni odločilo, da bi najemnino 1.260,00 EUR zvišalo za 15 %, kljub temu, da je takšno možnost sodni izvedenec dopustil (14. točka drugega odstavka 332. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ne more razveljaviti odločitve sodišča v delni sodbi za znesek, ki presega 15 % od glavnice 1.260,00 EUR, zato je razveljavilo odločitev sodišča o glavni stvari v celoti in jo vrača sodišču prve stopnje v nov postopek, da se opredeli do okoliščin, na katere je opozorjeno v obrazložitvi tega sklepa.
11. Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.