Appeal dismissed; subjective stress and missed deadlines do not objectively prevent work fine execution.

I. Pritožba zagovornikov obsojenega R.G. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR.

[JEDRO]

Subjektivne okoliščine, na katere se zagovorniki sklicujejo in ki bi naj bile ovira, ki je obsojencu preprečevala pristop k navedenemu načinu izvrševanja kazni, niso utemeljen razlog, ki bi predstavljal objektivno oviro za izvršitev dela v splošno korist s strani obsojenca, razen tega pa tudi niso izkazane prav z nobenim ustreznim dokazilom. Kljub psihični stiski, v kateri bi se naj obsojenec znašel iz razloga, ker se je razšel s prejšnjo partnerko in iz razloga, ker bi naj k njemu stalno prihajali rubežniki z grožnjo, da bodo obsojenčeve dolgove izterjali vnovčitvijo hipoteke nad stanovanjsko hišo obsojenčevih staršev, obsojenec ni bil onemogočen, da se odzove pozivu CSD in pozivu sodišča ter tako pokaže pripravljenost pristopiti k izvrševanju kazni zapora z delom v splošno korist. Zato je pritožbeno sklicevanje na navedene okoliščine brez vsakršne teže.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se kazen osem mesecev zapora, izrečena R.G. s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru III K 45005/2016 z dne 17. 10. 2017, ki je postala pravnomočna dne 18. 11. 2017, zaradi neizpolnjevanja nalog, ki izvirajo iz opravljanja dela v splošno korist, na podlagi enajstega odstavka 86. člena KZ-1 v celoti izvrši.

2. Zoper tak sklep so se pritožili obsojenčevi zagovorniki zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz obrazložitve napadenega sklepa je razvidno, da je sodišče prve stopnje pravnomočno sodbo posredovalo Centru za socialno delo M. (v nadaljevanju CSD), da sklene z obsojencem dogovor o izvrševanju kazni zapora z delom v splošno korist, center pa je pozval obsojenca na razgovor za dan 18. 1. 2018, vendar se obsojenec, kateremu je bilo vabilo vročeno 20. 12. 2017, razgovora ni udeležil, niti svojega izostanka ni opravičil. O tem je CSD obvestil sodišče, ki je zatem pozvalo obsojenca, da v roku enega meseca po prejemu poziva s strani sodišča (le ta je bil obsojencu vročen 18. 2. 2018) sklene dogovor za opravljanje dela v splošno korist in nato prične z delom. Na dopis sodišča obsojenec ni odgovoril, niti se ni zglasil na CSD, kakor tudi ne na P. enoti M., kamor je bila izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist prenesena. Vsled navedenega je sodišče prve stopnje pravilno odločilo ter na podlagi enajstega odstavka 86. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) sklenilo, da se izrečena kazen zapora v celoti izvrši.

5. Pritožbene navedbe o tem, da obsojenec iz objektivnih razlogov in zaradi napačnega razumevanja roka za izvršitev dela v splošno korist, ni pristopil k navedenemu načinu izvršitve zaporne kazni, niso sprejemljive. Subjektivne okoliščine, na katere se zagovorniki sklicujejo in ki bi naj bile ovira, ki je obsojencu preprečevala pristop k navedenemu načinu izvrševanja kazni, niso utemeljen razlog, ki bi predstavljal objektivno oviro za izvršitev dela v splošno korist s strani obsojenca, razen tega pa tudi niso izkazane prav z nobenim ustreznim dokazilom.

Kljub psihični stiski, v kateri bi se naj obsojenec znašel iz razloga, ker se je razšel s prejšnjo partnerko in iz razloga, ker bi naj k njemu stalno prihajali rubežniki z grožnjo, da bodo obsojenčeve dolgove izterjali vnovčitvijo hipoteke nad stanovanjsko hišo obsojenčevih staršev, obsojenec ni bil onemogočen, da se odzove pozivu CSD in pozivu sodišča ter tako pokaže pripravljenost pristopiti k izvrševanju kazni zapora z delom v splošno korist. Zato je pritožbeno sklicevanje na navedene okoliščine brez vsakršne teže. Enako velja za njegovo zaposlitev v podjetju G.

T. d.o.o., saj bi obsojenec kljub tej okoliščini lahko sklenil ustrezen dogovor s CSD za izvedbo del v splošno korist, pa tega ni storil. Pritožniki se neutemeljeno sklicujejo tudi na obsojenčevo napačno razumevanje roka za izvršitev kazni in zatrjujejo, da je sodišče napadeni sklep izdalo preuranjeno, ker rok za izvršitev kazni še ni potekel, kršeno pa je tudi načelo kontradiktornosti postopka, ker obsojeni ni imel možnosti dokazati svojih razlogov, zaradi katerih je bil zmotno pasiven. Sodišče prve stopnje je namreč z dopisom z dne 12. 2. 2018 obsojenca seznanilo s tem, o čem je sodišče obvestil CSD glede neodzivnosti obsojenca na pozive CSD, ga pozvalo, da sklene dogovor o opravljanju dela v splošno korist in delo prične opravljati, kakor tudi ga opozorilo, da bo v nasprotnem primeru izdalo sklep, s katerim bo odločilo, da se izrečena kazen zapora v celoti izvrši (list.

št. 177). Obsojenec torej ni mogel biti v zmoti in se nanjo neutemeljeno sklicuje. Možnost pojasniti razloge svojega neodzivanja in nepristopa k sklenitvi dogovora za delo v splošno korist in njegovemu izvrševanju, mu je bila dana, omogočena pa je bila tudi kontradiktornost postopka, ki jo zato pritožba neutemeljeno pogreša. Obsojenec se tudi na pozive sodišča ni odzval. Sodišče prve stopnje tudi ni preuranjeno odločilo, kot to zatrjuje pritožba, temveč je svojo odločitev oprlo na ugotovitev, da se obsojenec ne odziva pozivom CSD in sodišča za izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist in da ni objektivnih razlogov, ki bi mu to preprečevali, temveč je tako njegovo ravnanje pripisati njegovemu nesprejemljivemu in povsem nekritičnem odnosu do storjenega kaznivega dejanja in njegovih posledic, kot to navaja v točki 5 obrazložitve napadenega sklepa.

Pritožbena izvajanja pravilnosti ugotovitev sodišča prve stopnje torej ne morejo z ničemer omajati.

6. Po obrazloženem se pokaže, da so zaključki sodišča prve stopnje pravilni, da temeljijo na pravilno ugotovljenem dejanskem stanju in pravilni presoji okoliščin, ki so bile razlog za odločitev, kot je razvidna iz izreka napadenega sklepa in je zato pritožba zagovornikov, vložena iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, neutemeljena.

7. Izrek o plačilu sodne takse je posledica neuspele pritožbe, sodna taksa pa je odmerjena po Zakonu o sodnih taksah in tar. št. 74013 Taksne tarife.